Ob koledarskih prelomih leta vsakič znova postane nekoliko bolj očitno, kako dolgočasno predvidljiva je pravzaprav domača strankarska politika. To je sicer eno od najbolj dragocenih in tudi v širši slovenski državljanski zavesti množično sprejetih spoznanj leta 2009. Domača strankarska politika se je vrnila na okope že videnega navideznega ideološkega kulturnega boja med desnico in levico. In prav nič ne kaže, da bo v političnem smislu kaj manj dolgočasno predvidljivo tudi leto 2010.
Ob koledarskih prelomih leta vsakič znova postane nekoliko bolj očitno, kako dolgočasno predvidljiva je pravzaprav domača strankarska politika. No, gotovo vsaj njen prvo-kategorni del oziroma stranke, ki redno prestopajo volilni in državnozborski prag. To je sicer eno od najbolj dragocenih in tudi v širši slovenski državljanski zavesti množično sprejetih spoznanj leta 2009. Potem ko je nepreklicno postalo jasno, da sprememb, o katerih so pred nastopom mandata na veliko pleteničili sedanji premier in ostali prvaki samooklicano leve koalicije, ni od nikoder, se je domača strankarska politika vrnila na okope že videnega navideznega ideološkega kulturnega boja med desnico in levico. Pravzaprav pa med dobrim in zlom. In prav nič ne kaže, da bo v političnem smislu kaj manj dolgočasno predvidljivo tudi leto 2010.
Ena od novosti tega kulturno-ideološkega boja za primat v srcu povprečnega slovenskega sicer v veliki meri že tradicionalno politično orientiranega polnoletnega sočloveka, je, kot je prav za Radio Študent lucidno ugotovil profesor Igor Pribac, da so se politični ideološki boji ob primeru odlikovanja za miličnika Tomaža Ertla iz leta 1945 premaknili naprej v leto 1991, ko se je oprav nič brezmadežno spočenjala država Slovenija. Toda tudi boji za interpretacijo osamosvojitvene zgodovine, oziroma kdo je bil takrat najbolj glavni, so domača politična stalnica že vsaj od javno evidentiranih nočnih treningov za primer državnega udara v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, katerega vešči so bili za vsak primer tako specialci Janševega obrambnega kot Bavčarjevega notranjega ministrstva.
Toda bistvena in v domačem političnem prostoru še naprej edina zveličana ideološka delitev na dva bloka ostaja, vse ostale stranke so, ali ideološki sateliti, ali konvertiti. Vedeževanje oziroma napovedovanje prihodnosti domače politike tako v bistvu niti ni kako sila zahtevno početje. V letu 2010 se bodo standardni kulturno-ideološki boji med silami ene in druge kontinuitete odvijali na povsem standardnih tematskih bojiščih, pa čeprav bodo jeseni tudi ponovno lokalne in županske volitve. To bo denimo vsekakor Patria. Pa čeprav nakup teh vsaj kar se pripadajoče opreme tiče fantomskih osem-kolesnikov kot kolateralno žrtev odpihne sedanjega okoljskega ministra Karla Erjavca, se očitno nekaterim zdi, da lahko le provizije od Patrije močno zamajejo, če že ne spodnesejo ali obglavijo opozicijske Slovenske demokrate.
Ena od že videnih stalnic prihodnjega leta bo tudi boj za rekatolizacijo dežele, kar je s ponovnim pogrevanjem vprašanja rimskokatoliškega verouka in celo križev v slovenskih javnih šolah napovedal novi metropolit Anton Stres. Inkvizicija bo sicer svoje referendumske kresove prihodnje leto zažigala predvsem zaradi predloga novega družinskega zakonika, s katerim bi uzakonili v sodobnih, pa tudi slovenski družbi navzoče istospolne družine.
Še naprej se bo prav na plečih predsednika republike Danila Turka in miličnika Tomaža Ertla bil tudi ustavni boj za reinterpretacijo o- in po-osamosvojitvene zgodovine, kot običajno pa bodo v njem prednjačili Janšisti. Tako vojakinja Eva Irgl, kot predsednica državnozborske komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, vse žrtve nekdanje Službe državne varnosti, bolj znane pod imenom UDBA, torej Uprave državne bezbjednosti, poziva, naj komisiji pošljejo svoja pričevanja o kršenju njihovih človekovih pravic. Kot še posebej zaželjena pa je Irglova izpostavila gradiva in izkušnje v zvezi z omejevanjem pravice gibanja ali osebne svobode, prisiljevanjem v ovaduštvo in širjenjem strahovlade. Prav tako pa bi ji prav prišla še pričevanja o kršitvah domnevne nedolžnosti v sodnih postopkih, grožnjah z zaporom ali zaporom zaradi nesodelovanja s SDV, preprečevanju učinkovite obrambe pred sodiščem in kršenju vseh drugih mogočih človekovih pravic, ki bi se jih še utegnili domisliti.
Odziv koalicijskih poslancev, ki so člani parlamentarne komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, da je ta poziv žrtvam UDBE predsednice komisije Eve Irgl zloraba položaja in komisije za zasledovanje lastne politične agende, od katere se ograjujejo, je prav tako že videna klasika tega kulturno-ideološkega boja brez zmagovalcev in poražencev, v katerem se pravzaprav nič ne zgodi. Tako se ne bo nič zgodilo denimo Evi Irgl, pa čeprav je morda res šlo za še eno in že videno zlorabo poslovnika Državnega zbora. Prav tako ne bo niti malo sporno, zakaj se človekove pravice žrtev UDBE glede na resorno področje komisije ne tičejo tudi njenih koalicijskih članov.
Ne glede na vse, pa bomo v prihodnjem letu veliko govorili tudi o integriteti. Ministrstvo za javno upravo ima namreč že pripravljen predlog Zakona o integriteti v javnem sektorju, s katerim naj bi se v državi okrepila integriteta in transparentnost oziroma vsaj nadzor zoper korupcijo in vseh drugih oblik nezakonitega ravnanja v vseh segmentih javne oblasti, pri opravljanju javnih funkcij in upravljanju javnih zadev. Zakon bi naj tako temeljito opredelil aktivnosti na področju zaščite prijaviteljev nezakonitih ravnanj, nadzora nad lobiranjem, določil nove pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije na področju nadzora nad financiranjem političnih strank in volilnih ter referendumskih kampanj. Prav tako naj bi se posodobilo spremljanje premoženjskega stanja funkcionarjev in ponovno opredelila v državnem zboru letos zavrnjena koalicijska zaveza o nezdružljivosti funkcij.
Predvsem nezdružljivost županske in poslanske funkcije, k kateremu se je oblast zavezala v koalicijski pogodbi, v državnem zboru pa so jo letos zavrnili prav zaradi glasovanja po svoji županski vesti poslancev največje vladne stranke, bo še kako ključen test za sedanjo koalicijo in vlado. Če bo seveda do državnozborskega odločanja o zakonu o integriteti - le kaj sploh je integriteta v domači politiki? – v letu 2010 tudi dejansko prišlo. Če že, bo to najverjetneje po jesenskih lokalnih volitvah, katerih financiranje se tako le še ne bo na novo in nemara celo bolj transparentno uredilo. Toda tako to v tej politično dolgočasno predvidljivi državi gre.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s še enim letom dolgočasne in slovensko predvidljive strankarske politike v zobeh prispeval Tomaž z.