Tony Duvert je kontroverzen avtor, ki je zaznamoval francosko literaturo 20. stoletja. Javno je zagovarjal pravice otrok do njihovega svobodnega razpolaganja s seksualnostjo in telesom, kar se odraža tudi v njegovi literaturi. Dela, ki jih je povečini ustvaril v sedemdesetih letih, je doletela družbena obsodba prikazovanja in promoviranja pedofilije. Roman »Dnevnik nedolžneža«, katerega slovenski prevod je izšel pri zbirki Lambda, vzpostavlja povezave med otroško homoseksualnostjo, revščino in pederastijo
Tony Duvert je kontroverzen avtor, ki je zaznamoval francosko literaturo 20. stoletja. Javno je zagovarjal pravice otrok do njihovega svobodnega razpolaganja s seksualnostjo in telesom, kar se odraža tudi v njegovi literaturi. Dela, ki jih je povečini ustvaril v sedemdesetih letih, je doletela družbena obsodba prikazovanja in promoviranja pedofilije. Njegov roman »Dnevnik nedolžneža«, katerega slovenski prevod je izšel pri zbirki Lambda, vzpostavlja povezave med otroško homoseksualnostjo, revščino in pederastijo.
Dnevniški zapisi orišejo podobo geografsko nedoločenega mesta, kamor se pisec zateka zato, da bi na lažji način prišel do zadovoljitve svoje želje po mladih dečkih. Tisto, kar ga žene v prostovoljno izgnanstvo je pederastija, želja po seksualnem stiku med odraslo osebo in otrokom. Zdi se, da njegovo nagnjenje lahko svoj svobodni izraz doživi le v revnem okolju nezahodnjaškega mesta, saj v njem najde tiste oblike intimnega življenja, ki za razliko od meščanskega sveta še niso popolnoma podrejene družbenemu nadzoru.
»Dnevnik nedolžneža« prikazuje življenje revnih razširjenih družin delavskega okolja, kjer so otroci izkoriščani kot poceni delovna sila, medtem ko njihovo odraščanje poteka zunaj meščanskih okvirov starševske in šolske vzgoje. Ta odsotnost izoliranega okolja nuklearne družine in njenih institucionalnih podaljškov avtorju služi za prikaz otroške svobode, ki se kaže v neobremenjenem razpolaganju z lastnim telesom in seksualnostjo. V tem smislu »Dnevnik nedolžneža« lahko razumemo kot fiktivno antropološko analizo seksualnega razvoja otrok delavskega razreda, kjer prezgodnje odraščanje predstavlja način osvoboditve izpod normativnih vzorcev meščanske družbe.
Tony Duvert vzpostavlja povezave med odraslostjo, heteroseksualnostjo in uniformiranostjo zahodnega kapitalističnega sveta na eni ter revščino, neciviliziranostjo in otroško svobodo na drugi strani. Homoseksualnost in pederastija v svetu pouličnih dečkov veljata za spontani in neproblematični dimenziji življenja. Zgodnje fantovsko odkrivanje seksualnosti preko homoseksualnih odnosov z drugimi dečki ali starejšimi moškimi je uveljavljena praksa, ki je neproblematična, vse dokler ne krši heteronormativnih pravil koitusa. Šele »biti penetriran« je ponižujoče, feminizirano dejanje, ki dečka poistoveti z negativno identitetno kategorijo homoseksualca. Seks za denar je pri tem zgolj presežna vrednost takšnega spontanega načina uživanja, v katerem ni sledu prisi le, obupa ali zlorabe.
Glavni motiv dnevniškega pisanja so ljubezenski odnosi z dečki. Pri nazornih pornografskih opisih se avtor popolnoma izogiba uporabi klasičnega literarnega sloga, ki bi seksualni prizor omilil s pomočjo umetniškega esteticizma. Namen njegove literarne pornografije ni ustvarjati lepote, ampak izzvati neposredno telesno reakcijo seksualnega vzburjenja ali gnusa. Poudarjen eroticizem med mladimi dečki in starejšim moškim, ki se na določenih mestih spogleduje z »desadovsko« obscenostjo, želi šokirati in se upreti uveljavljenim družbenim normam seksualno sprejemljivega. Seksualna želja po dečkih je za avtorja izhodiščna točka, iz katere opazuje ves svet in na ta način stopa na pot družbeno angažirane literature.
Kritična ostrina knjige je neposredno prisotna v pisateljevih notranjih monologih, v katere na nesistematičen način prehajajo opisi seksualnih doživetij z dečki. Subjektivnim in literarnim analizam določenih likov pogosto sledijo ostri prehodi na področje družbene kritike. V tem smislu se knjiga zelo dobro bere kot družboslovni tekst, ki kritično vrednoti družbeno heteronormativnost, vendar za ceno izgube lastne literarne kompleksnosti. Kljub temu, da avtorjeva družbena refleksija izhaja iz opazovanj otroškega sveta delavskih družin, ostaja skozi dnevniške zapise le bežno vključena vanj. Osebne zgodbe dečkov, na katerih avtor gradi svoj dnevnik, so površinsko predstavljene, njihovo osrednjo mesto znotraj knjige je zgolj navidezno. Avtor dinamično in hitro prehaja med posameznimi pripovedmi o dečkih, ki se med seboj vsebinsko le malo razlikujejo. Izseki iz življenja dečkov avtorju služijo kot erotično-fantazijski fragmenti, iz katerih sestavlja pripoved o samem sebi.
Pisec dnevnika v svojih zapisih nikoli neposredno ne govori o sebi. Njegova identiteta je popolnoma določena z zunanjim svetom. Predvsem v odnosih do dečkov se razkriva njegova pozicija vojerja, ki izključuje vsakršno intervencijo v opazovani prizor. Ves čas je prisoten občutek avtorjeve popolne odsotnosti iz opisane realnosti, saj je v pripovedih prisotne le malo interakcije med avtorjem in njegovimi protagonisti. V knjigi prav tako ni zaslediti medosebnega konflikta, ki bi ustvarjal napetost ali zaplet, ampak je vsa konfliktnost zunanje posredovana in se dotika širšega družbenega odnosa do pederastije. Družbena obsodba avtorjevega načina življenja prihaja v njegov izoliran svet mestnih stanovanj le posredno prek dečkov in njihovega socializacijskega okolja.
»Dnevnik nedolžneža« je do bralca brezbrižen in neizprosen. Sooči ga s pogledom na otroštvo, ki ravno zunaj aseksualnosti in podrejene odvisnosti najde korenine svoje nedolžnosti. Postavlja mu vprašanja o mejah dovoljenega in kaže ogledalo njegove odraslosti. Izpostavlja absurdnost situacije, kjer je na račun družbeno razširjene infantilnosti oškodovano ravno otroštvo samo.
Branja pregrešne literature se je lotil Miha.
Komentarji
komentiraj >>