Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MILES DAVIS: The Lost Quintet, vol. 7: Live at Salle Pleyel, Paris (first set) (2594 bralcev)
Sreda, 6. 1. 2010
Tit Podobnik



V letu, ko štiridesetletnico izdaje praznuje plošča Bitches Brew, ne moremo mimo koncertne turneje, ki se je zvrstila tik pred in po snemanju prelomnega albuma. Oznake, kot so "The Lost Quintet", bomo presegli s poslušanjem enega od dvanajstih koncertnih posnetkov skupine, v kateri so se poleg Milesa znašli nadebudni Wayne Shorter, Dave Holland, Jack DeJohnette ter Chick Corea. (v celoti!)
* Nedolgo tega smo se v DJ Grafitih na Radiu Študent poklonili petdesetletnici Milesove plošče 'Kind of Blue', ob nekaj dialogih z glasbenimi zanesenjaki pa se je izkazalo, da njegov veliko globlje vtisnjeni pečat pride šele dobrih deset let kasneje. Seveda pomena modalnega jazza ne gre kar tako odpisati, a ni naključje, da je Milesova glasba najširši domet dosegla ravno ob koncu šestdesetih, ko so kulturne meje padale ena za drugo. Sicer naj bi ga zelo bolelo, ker so ljudje njegov opus preprosto zamejili s predznakoma akustično in električno obdobje. A vendar mu je uspelo doseči vsaj to, da njegovo električno obdobje tudi po daljšem razmisleku ostaja električno, saj ga le redki označujejo za fusion oziroma spoj, ki je nato skozi sedemdeseta pobral smetano progresivno nastrojenih rockerjev in jazzerjev. S tem torej ohranja kar najširšo paleto izraznih zmožnosti, s katerimi se je fusion kasneje vsekakor omejeval, in tako redki zlobni jeziki le stežka oplazijo njegovo takratno avtoriteto.

A pustimo sedaj obdobje kasneje, danes nas zanima leto, ki je vodilo k nastanku albuma 'Bitches Brew', katerega štiridesetletnico snemanja smo obeležili avgusta lani. Kot vemo, je Miles elektriko smelo vpeljal že v 'Miles In the Sky' ter kasneje v 'Filles de Kilimanjaro', ki ga je prominentni kritik Stanley Crouch nato celo poimenoval za njegov zadnji jazz album. Argumentacija tovrstne trditve takrat niti ni bila sporna, saj so bili tedaj parametri, po katerih se je dojemalo jazz pa tudi glasbo na splošno, precej drugačni od današnjih, ko smo okarakterizacij preprosto siti. Kakorkoli že, znana anekdota gre nekako v stilu, da je ob prihodu v studio Herbie Hancock zaman iskal klavir, Miles pa ga je posadil pred Fender Rhodesa in to je bilo to. Svoj del je prispevala Columbia z željo po približevanju glasbe mladim belcem, Milesu pa je takrat obzorja širila tudi markantna Betty Marbry, ki je kasneje postala gospa Davis. Z 'In A Silent Way' leta 1969 elektrika zaživi v celoti, istega leta pa je Miles za turnejo vpregel svoj tretji veliki kvintet oziroma izgubljeni kvintet, kot ga poznamo danes.

Turneja je sicer doživela eno samcato diskografsko obeleženje z 'Live at the Fillmore East: It's About That Time' pa še to se je zgodilo šele leta 2001, torej desetletje po trobentačevi smrti. Tako so Milesove osebne oznake iz avtobiografije, v katerih preklinja Columbio, ker je zamudila enega njegovih najbolj uigranih kvintetov, ostale nekako v zraku, glasba pa prepuščena bralčevi domišljiji. Lahko si predstavljate, kakšno odkrije prinese Milesovemu ljubitelju spoznanje, da s pričujočega obdobja obstaja vsaj dvanajst kolikor toliko spodobnih posnetkov. Eden za drugim namreč umetelno prezentirajo njegov tok k 'Bitches Brew' na način, ki ga studijske plošče le stežka orišejo ali pa ga pustijo vsaj delno zabrisanega. Na turneji tako najdemo drugo ob drugi skladbe, kot so 'Round Midnight', 'So What' ter 'Miles Runs the Voodoo Down', 'Masqualero' in podobne. Še bolj intrigantno pa je dejstvo, da se je kvintet znašel ujet med dva zelo ambiciozna ter predvsem s številnimi glasbeniki podprta studijska izdelka. Kot bi Miles za vsak slučaj še enkrat želel preizkusiti kompaktnost srednje velike zasedbe, če vzamemo v obzir kasnejše nastope, ki so kulminirali v gigantski Isle of Wight. In le najbolj predrzni bi si upali namigniti na slepo ulico, v katero so se njegove električne zasedbe, bodisi zaradi nečimrnosti bodisi zaradi nekompatibilnosti z glasbeno miselnostjo vodje zasedbe, često ujele.

The Lost Quintet poleg Milesa sestavljajo še Wayne Shorter, Dave Holland, Jack DeJohnette in Chick Corea, vsi na vrhuncu svoje mladostne zagnanosti. Če pustimo kasnejše izlete ob strani, ne moremo mimo uvida, da gre za unikaten spoj glasbenikov v bržkone najboljšem možnem trenutku. Milesovo krmarjenje in nenehno pritlehno čakanje sta se za mladce izkazala kot neusahljivi vir navdiha, jazz pa je poleg svobodnejših izrazov pridobival še na enem ognjevitem idiomu. In ni jih malo, ki bi brez pomisleka takratno Milesovo početje omenili v isti sapi s free jazzom, zadevo, s katero gospod Davis deset let nazaj ni želel imeti nikakršnega opravka.

Z obsežne turneje torej obstaja kar nekaj poslušljivih zvočnih zapisov, med katerimi pa vseeno nekoliko izstopa nastop v pariškem klubu Salle Pleyel 3. novembra 1969. Slednji je botroval dvema setoma, ki jih je prenašal radio ORTF, od koder posnetki tudi prihajajo. Prvega od obeh bomo danes v terminu RŠ Koncerta predvidoma slišali v veliki večini, prvi komad, imenovan 'Directions', pa se že predvaja v podlagi. Ne dvomim, da sicer skladbe dobro poznate; zato ste sedaj vabljeni, da jim prisluhnite. Miles Davis in The Lost Quintet.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>