CHILD ABUSE, 4. 1. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* Manjše koncertno zatišje, ki spremlja vstop v tako rekoč vsako leto, se vsaj v letošnji mutaciji nekoliko izmika utečeni predstavi. Sicer ne gre trditi, da je dogodkov dnevno na pretek, vendar pa so ti toliko bolj našpičeni oziroma prav nič postpraznični. O tem nazorno pričajo tradicionalni pripetljaji v Menzi, nekaj koncertov v Tovarni Rog in letos vselej izmikajoča se Defonija, ki vedno bolj spominja na široko razpredeno institucijo z močno osebno noto. Pri tem ciljam predvsem na entuziastičen pristop tako k organizaciji, kot k samemu oglaševanju dogodkov, saj je marsikatera PR služba v očeh javnosti bolj eminentnih organizatorjev v primerjavi z Defonijo precej podhranjena. A najbolj hrustljava sestavina slednje pa vseeno in še vedno ostaja seveda sama glasba.

Očitke, da izročilo Defonije nekako ostaja zapisano jazz glasbi, bi menda lahko zreducirali na minimum, če ne celo preprosto odmislili. Če me spomin ne vara, je nedolgo nazaj med enim od koncertov v serialki nekaj podobnega ugotovil tudi pronicljivi obiskovalec za menoj, ki je vztrajno zatrjeval, da to že ni jazz, temveč rock 'n' roll. In kaj torej reči, ko se na odru Gromke znajde ekstravagantna grindcore zasedba Child Abuse, lebdeča med progresivnimi fuzijami in morda celo več predznaki jedra core?

Istoimenski album ter skupni plošček z nekoliko bolj prizanesljivimi Miracle of Birth so pred koncertom izpričevali nekonvencionalno grindovsko zvočno sliko z nezgrešljivim elementom preprostega Casiovega sintesajzerja. Slednji celotno podobo često odmika od nekih stalnic, dodaja pa fantastično noto, s katero se zlahka poistoveti generacija, odraščajoča z Nintendom. Če to s koncertom samim na videz nima neke oprijemljive zveze, pa je potrebno poudariti, da v živo bend deluje še nekoliko bolj surovo in ta fantastična, morda celo igriva nota v klubskem ozračju skoraj povsem odpade. Nekaj težine k temu pa morda pridoda tudi svež material z nove plošče, katere promociji je posvečena obsežna evropska turneja.

Okoli uro trajajoč nastop je v samem začetku pestila dokaj predvidljiva struktura skladb, ki pa so sčasoma s svojo kompleksnostjo prebile okvirje grindcora. S tem je trojica glasbenikov vsako ustaljeno pozibavanje vztrajno metala iz tira ter ga prej zapisala progresivnemu lomljenju in podiranju tekoče repeticije. V kasneje odigranih kompozicijah je bilo često moč čutiti zmerno dramaturgijo, ki tudi skozi svoje najbolj očitne pasaže ni podlegla poceni manipulaciji z morebitnimi progresivnimi čustvi občinstva. Da se njihovo ime omenja v istem stavku z nekaterimi fusion bendi torej ni nobeno naključje, čeprav moram priznati, da se tej oznaki veliko bolj približajo njihovi prej omenjeni kolegi Miracle of Birth in ni odveč misel, da so navezavi do neke mere podlegli spričo tega konteksta. Z ritmičnimi ščepci thrasha in vztrajnim evolviranjem blast beata so Child Abuse namreč neprimerno bolj brutalni, vtis pa je poglobila tudi njihova včerajšnja predstava.

Trio torej krasi širok razgled nad glasbenimi pokrajinami, podkrepljen z obilo nevsiljivega tehničnega obvladovanja inštrumentov in dobro dozo energije, ki pa včeraj ni uspela povsem kapitulirati. Slušni prevetritvi navkljub je bil dodatek nekoliko posiljen, razgled čez občinstvo pa ni razkril kake pretirane evforije. Vseeno se bo skupina v spomin zapisala z izdelano odrsko prezenco, inteligentnimi reakcijami na provokacije in tisto najpomembnejše - s samosvojim ter inventivnim interpretiranjem težjih glasbenih praks.

V Gromki je otroka v sebi zlorabi prepustil Tit Podobnik