... glavni junak poskuša navezati stik s svojim odsotnim, mrtvim očetom, ki je na stara leta zdrsel v fašistično konceptualno luknjo brezpotnega predmestja. Naš protagonist išče svoje izvore izven ponarejene resničnosti stadionov, malomeščanskih paramilitarnih odredov in potrošniških centrov, a ugotovi, da je njegova preteklost sama odsotna in prazna, stopljena z nezgodovinsko grotesknostjo kraja, v katerem se je zmotno imel za tujca.
J.G. Ballard je uspel prodreti v sodobno popularno zavest. Po njegovih tekstih sta snemala filme Spielberg in Cronenberg. Bil je najljubši pisatelj Iana Curtisa. Napisal je zgodbo z naslovom Zakaj hočem pofukati Ronalda Reagana. Ballard piše populistično, na razpotju znanstvene fantastike, trilerja in podzemnega, če že ne avantgardnega poznomodernističnega romana.
Pričevanja o njegovem delu se osredotočajo na njegovo manipulacijo s postmoderno mimikrijo in simulakri – izsiljenimi impulzi, ki nadomestijo odsotna čustva v Trku -, dečkovim brezbrižnim prežitkom skozi tolikokrat izpričano tragedijo druge svetovne vojne v Cesarstvu Sonca, do Nebes na Zemlji, kjer je ta težnja odkrito poudarjena z obravnavo potrošniškega fetišizma in umeščenosti nakupovalnega centra v družbeni prostor.
Spreten angleški naslov Kingdom Come, nespretno preveden v Nebesa na Zemlji, je Ballardovo zadnje pravo literarno delo pred smrtjo. Naš junak, bivši oglaševalec, šarmanten mož srednjih let v športnem avtu, brezoblična izpolnitev želja, se izgubi v severnih Londonskih primestjih. Letališko-avtocestni nigakraj ga tako prevzame, da se iz oglaševalca prelevi v sociologa apokalipse, ki v zgroženi fascinaciji drsi po brezkončnih uličkah v senci ogromnega nakupovalnega centra in opazuje protislovno kolesje visokega kapitalizma.
Oziroma to je tisti del knjige, ki je vreden avtorjevega ugleda. A ta distopični, naivno analitični del romana je ločen od njegovega plehkega zgodbovnega loka tako gotovo, kot so liki s pripovedovalcem vred anonimni androidi, ki nosijo tipske maske. Fetišiziranje pokrajine, ki je sama zgrajena na fetišizmu, je učinkovito in v bralcu resnično vzbudi gnus, a se kmalu začne kazati kot statično in površinsko. Nebesa na Zemlji nima zgodbovnega vzgona oziroma se ta kaže kot nepristen, brez prave notranje logike. Postmoderna intriga ali avtorska pomanjkljivost?
Vsekakor sem se počutil sprovociranega, ko je avtor začel vključevati fuzbal huliganstvo kot obliko političnega delovanja, kot fašistično organiziranje, vodeno s strani nakupovalnega centra. Po eni strani ta poteza problem depolitiziranega državljana-potrošnika pretvori v preobrazbo v nov, totalen politični subjekt, ki je v potrošništvu tako našel tudi možnost politične mobilizacije, kar zunaj knjige gotovo ne drži. Po drugi strani ta sinergija zloveščih sil poudari prehajanje romanesknega sveta iz skoraj realistične upodobitve psihogeografskega sestava potrošniškega centra v fantazmatsko, podzavestno pokrajino.
Verjetno zato glavni junak poskuša navezati stik s svojim odsotnim, mrtvim očetom, ki je na stara leta zdrsel v fašistično konceptualno luknjo brezpotnega kraja. Naš protagonist išče svoje izvore izven ponarejene resničnosti stadionov, malomeščanskih paramilitarnih odredov in potrošniških centrov, a ugotovi, da je njegova preteklost sama odsotna in prazna, stopljena z nezgodovinsko grotesknostjo kraja, v katerem se je zmotno imel za tujca.
V jezikovnem pogledu pa ta svet ni podan v mehanicističnem slogu Orwella in Zamjatina, ampak preko neskončnega poetiziranja teh mrtvih stvari in nepripetljajev. Če Ballardu še verjamem, da zgodbovno okostje ni navlečeno zavoljo izboljševanja prodaje knjige, pa pri njegovem toku truizmov in gesel izgubim potrpljenje. Problem je tudi, da niso dovolj jasni, kot recimo pri Burroughsu.
Tu se koncept polfiktivnega kritičnega romana sooči z avtorjevimi omejitvami v slogu in misli. To vseprisotno razkladanje ni toliko populistično, kolikor je naivno in nenatančno. Se bo tako vsak bralec lahko počutil kot posedovalec posebne vednosti? Ga bo knjiga lažno mobilizirala na isti način kot fiktivni nakupovalni center svoje odjemalce? V obstoj te zadnje intrige ne verjamem.
Skratka, Nebesa na Zemlji deluje odlično kot zamisel. Kot knjiga se začne vrteti v krogu in nima prave kohezije. Priporočam vam, da se usedete ali stojite sredi katere od veleknjigarn in prvih petdeset strani preberete kar tam. Preverite, ali bo do vas pristopil prodajalec z vprašanji glede vaših namenov. To naj bo vaš lakmus test, ali stojite v knjigarni ali v potrošniškem simulakru.
Nočno morast in iz umetnih materialov je bil Jan
Komentarji
komentiraj >> Re: J.G. Ballard : Nebesa na Zemlji
nika [05/01/2010]
haha kul. tale lakmus test mi je bi še posebej všeč, medtem ko ugotavljam, da je tebe knjiga pustila mlačnega. se pravi, jo vseeno dovoliš ljudem vzeti v roke?
odgovori >>
Re: J.G. Ballard : Nebesa na Zemlji
Jan [07/01/2010]
To je torej moja največja opisovalska pomankljivost - ne povem vam, ali je knjiga vredna nakupa, poleg tega, da je moj jezik malo solatast. Ja, splača se jo brati, ne vem pa, če tudi prebrati. Če bi lepil ocene od A+ do E- bi ta knjiga dobila B (hec hec).
odgovori >>