Pa smo ga dočakali: nov prevod Tavaresa. Naučiti se moliti v dobi tehnike je četrta knjiga Tavaresove kvadrologije Črno kraljestvo in za romanom Jeruzalem drugi prevod tega četveroknjižja v slovenski jezik. S stališča bralca preprosta knjiga, z odmerjenim tempom, a problematično vsebino.

Prebrani roman je zgodba o Lenzu Buchmannu, zdravniku, ki zaradi želje po moči in nadvladi postane politik. Vseskozi ga spremljamo v boju z ljudmi okoli sebe, ki si jih podreja ali pa jih uničuje; na takšen ali drugačen način. Ali, citirano po učenjih njegovega očeta: Naredi, kar hočeš, je prva stopnja, druga pa je, da naredimo, da je tisto, kar drugi hočejo, to, kar hočemo sami. In zdravniška služba mu tega ne omogoča. Želi iti v prepoznavnost. Na pogrebu svojega brata, za katerega je skupaj z očetom menil, da je pička (zmeden in bojazljiv torej), se domisli, da bi postal politik. S tem bi lahko obvladoval množice. Tako tudi stori, vendar mu v trenutkih največjega političnega vzpona zagode bolezen, ki jo najbolj sovraži. Ko te dobi bolezen, pravi, je tako, kot da bi te zavojevala vojska in lastni organi se obrnejo proti tebi. Tavaresova zgodba sledi Lenzu vse do njegovega propada in se tam zaključi.

In kaj pravzaprav je roman Naučiti se moliti v dobi tehnike? Zdi se, da gre za Tavaresovo kvaziapokaliptično vizijo obstoječega kapitalističnega sveta. V njem gre za pridobivanje moči in svobode. Preprosto, nadvladati okolico in imeti s tem svobodo delati, kar želiš. In v svetu politike gre to kakor pač gre. Citiram: Lenz se je hitro učil novih stvari. Ne nove matematike ali nove fizike, temveč stare znanosti povezovanja in ločevanja ljudi. Skozi celoten roman pa imamo pregled tudi nad preprodajo duhovniške moči, izpolnjenimi željami in mrzlimi umori.

Vendar se Tavares odloči vstopati v bralčevo zavest minimalistično, saj se – kot tudi v prejšnjem romanu Jeruzalem – odloči uporabiti kratko razfragmentirano podajanje zgodbe in s tem ustvarjati hitre in odločilne zamahe. Kaj je mišljeno s tem? Gre za to, da se mora bralec ob hitrem pripovedovanju hitro odločati in hitro graditi lastno vizijo zgodbe. In Tavares mu pri vsem tem pomaga.

Obenem pa je značaj romanesknih junakov medel in podrejen Tavaresovemu cilju prikaza težke in melanholične atmosfere kapitalistične kletke, v katero je ujeto človeštvo. Prav to pa je tudi eno izmed dejstev, zakaj se vse skupaj lepo bere. Tavares želi s pomočjo površnega grajenja karakterjev doseči množico bralcev, ki v svojem življenjskem tempu nimajo časa za počasne ekskurze v monstruozne ideje likov. Po drugi strani pa je taka interpretacija pretenciozna in kot dejstvo lahko izpostavim zgolj to, da so karakterji grajeni v precej linearni maniri, in nič drugega.

A sedaj pride na vrsto učenje molitve, kot bi lahko na kratko parafrazirali naslov romana. Molitev je vera v moč, molitev je milostni strel obubožanemu starcu, ki ni več sposoben delati s polno močjo tistega, kar želi. Nadzorovati druge. Jim odvzemati svobodo. In tudi ob koncu Lenzovega življenja, ko je priklenjen na posteljo, zanj skrbita njegova tajnica in njen gluhonemi brat. A tudi onadva se zavedata, kaj s tem pridobita. Hišo in ostalo materialno realnost, ki jima jo zapusti na smrtni postelji ležeči Lenz Buchmann. Moliti torej v kontekstu kapitalizma je pravzaprav producirati v tem istem kontekstu. Molitve, usmerjene proti transcendenci, tako pri Tavaresu ni. Pa tudi molitve proti alternativni imanenci, etični imanenci na primer, ultimativno tudi ni. Gre zgolj za en svet, ki neposlušne tako ali drugače spreobrne, da začnejo moliti k pravemu bogu.

Za konec pa je treba povedati še nekaj o dokaj trivialnem slogu Goncala M. Tavaresa, kakršen se nam ta na prvi pogled dozdeva. Zdi se, da gre za lahkotnost sloga, ki s svojo preprostostjo zmanipulira bralca v doživetje podane vsebine. V postmodernizmu je šlo za dvojno kodiranje, ki je eksplicitno interpretirano z avtorjevimi besedami, kaj je hotel pravzaprav povedati in iz kje je črpal; primera sta Eco ali Fowles, na slovenski sceni pa Blatnik ali Rupel.

Pri Tavaresu pa gre za subtilnejši obrat, ko s preprostimi besedami in skoraj enočrtnimi karakterji ubesedi ogromno snov - to je princip kapitalističnega stroja - in ob tem ne naleti na prevelike ovire. Nekakšen psevdoinfantilizem s precej tendenčno vsebino, ki svoj psevdo upraviči kot vsa literatura: z večpomenskostjo.

Nejc Gazvoda - že docela znano slovensko pisalo - je ob lanskoletnem obisku Tavaresa v Sloveniji dejal, da so njegovi romani glavno gonilo novega evropskega romana. Vendar so tukaj v igri špekulativne izjave in tako si bo moralo bralstvo samo oblikovati mnenje, ali je temu res tako ali ne. Po drugi strani pa je šele smrt avtorja tisti dogodek, ki literarnim zgodovinarjem odpre njegove hrame. Šele tedaj lahko pisatelja uvrstijo med umetniško relevantnega in šele tedaj ga lahko izberejo v kánon svetovne literature. Obenem pa ga lahko z malo drugačnim gibom potisnejo v blato neznanih.

Za vas pa je nekaj očenašev k domnevno pravemu bogu zmolil Andrej Tomažin.