Feryan Öney je predvsem turška pevka srednje, akademsko izobražene generacije, ki se zaveda etnične in s tem kulturne raznolikosti svoje domovine, ki jo uradna Turčija sicer celo danes težko prizna. Po vlogi, ki jo v tem kontekstu igra, je zelo podobna nam dobro poznani kurdski pevki Aynur. Ob številnih sodelovanjih je leta 1996 posnela svoj prvi samostojni album »Hardasan«, šele decembra 2006 pa je izšel njen drugi in za enkrat zadnji album »Bulurlar Gençer«, ki nas tokrat zanima. (v celoti!)
* Na kratko, ker kaj veliko več sicer tudi ne vemo: Feryal Öney je predvsem zelo cenjena turška pevka, pripadnica srednje, akademsko izobražene generacije tamkajšnjih glasbenikov, ki se zavedajo etnične in s tem tudi kulturne raznolikosti svoje domovine, ki jo uradna Turčija sicer celo danes težko prizna. Ne gre samo za najbolj razvpita primera Kurdov in Armencev, ampak tudi za kar nekaj starodavnih etničnih skupnosti na obalah in v zaledju Črnega morja, ki imajo izjemno bogato, arhaično in s tem specifično – tudi glasbeno - kulturo, ob še nekaterih drugih pa tudi za – morda paradoksalno – izročilo turkmenskih in »jerikških« nomadskih plemen iz samega središča turške države, iz osrednje Anatolije. Paradoksalno zato, ker so prav ta plemena na nek način dala skupni imenovalec »turškemu narodu« ter posodila svoje ime njegovemu poimenovanju. Po vlogi, ki jo v tem kontekstu igra Feryal, je zelo podobna nam dobro poznani kurdski pevki Aynur (ki je že nastopila pri nas). In je morda ravno zato različna od mnogo bolj popularne Sezen Aksu, velike turške pevske zvezde, ki jo čez nekaj tednov pričakujemo na velikem koncertu v Ljubljani v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru programa Glasbe sveta. Omenjeno pa seveda priča o izjemni raznolikosti in pomenskem, tudi ozaveščevalnem bogastvu aktualnega glasbenega dogajanja v tej nam hkrati bližnji in še kako oddaljeni deželi.
Feryal Öney se je rodila sredi Anatolije, v mestu Aksehir. Leta 1987 je prišla študirat na Bosforsko univerzo v Carigrad. Tam se je pridružila študentskim krogom, ki jih je zanimalo ljudsko izročilo in skozi to tudi etnična raznolikost Turčije. Začela je sodelovati pri glasbenih dejavnostih univerzitetnega folklornega kluba. Iz tega okolja je leta 1993 zrasel projekt Kardes Türküler, katerega soustanoviteljica je bila. Ta projekt je postal glasbena formacija, ansambel spreminjajoče se zasedbe, s katerim je nastopila na številnih koncertih ter kot njegova članica in prva pevka z njim posnela šest albumov. Leta 1996 je posnela svoj prvi samostojni album »Hardasan« s podnaslovom »Pesmi iz Azerbajdžana«. Seveda ga je posnela z glasbeniki iz Azerbajdžana. Šele decembra 2006 pa je pri eni izmed najpomembnejših turških založb Kalan Müzik izšel njen drugi in za enkrat zadnji album »Bulurlar Gençer«. Nastajal je v letih 2005 in 2006 v turških studiih, za izid pa so ga do konca pripravili v Nemčiji. Ravno ta izjemen album nas tokrat zanima. Slišali ga boste v celoti. O Feryal Őney, glavni, še zdaleč pa ne edini in najpomembnejši protagonistki tega albuma, pa vam tudi sicer ne vem povedati kaj več. Viri o njej in njenem delu so skopi, v glavnem v turščini, spremno besedilo k albumu pa se ukvarja predvsem z besedili pesmi in njihovim poreklom, manj z okoliščinami njegovega nastanka, še najmanj pa z ustvarjalci, ki so pri njegovem nastanku sodelovali in ki so ob tem opravili tudi izrazito žlahtno glasbeno, pa tudi raziskovalno delo.
Album »Bulutlar Geçer« pevke Feryal Öney – naslov pomeni približno »Oblaki bežijo« - vsebuje dvanajst skladb različnega porekla. Kar pomeni, da so ene priredbe ljudskih pesmi različnega izvora, druge so uglasbene pesmi znanih pesnikov, ohranjevalcev etnično-kulturnega izročila, ki je predmet tega albuma, tretje – teh je sicer najmanj - so avtorske; eno je prispevala tudi sama Feryal. Sicer pa so glasbene priredbe pesmi - kolikor sem bil sposoben razbirati iz turščine - v glavnem delo sodelujočih glasbenikov; za nekatere pa so tudi poiskali sodelavce, ki potem pri samem snemanju niso sodelovali in jih tako na albumu ni mogoče slišati. Skratka: precej kompleksen projekt, zato ne čudi, da so se zasedbe izvajalcev od skladbe do skladbe precej spreminjale; čeprav so tu tudi kakšni trije ali štirje glasbeniki, ki so sodelovali pri izvedbi večine. Njihovih imen niti ni smiselno navajati, saj vam ne bi kaj veliko povedala. Bolj zanimivo je morda to, da so pri glasbeni izvedbi večine skladb na albumu uporabljene različne kombinacije tradicionalnih in sodobnih, tudi elektrificiranih glasbil. Tako se na primer ob baglami, kavalu ali kemančeju pojavljata električna kitara ali bas, pa celo klaviature. Kar pa je ob samem poslušanju zvokovno pravzaprav precej prikrito, in sicer v korist tradicionalnega zvena oziroma vtisa. Kot da vsa ta kompleksnost še ne bi bila dovolj, pa so si oblikovalci vsebine tega albuma izmislili še tematsko rdečo nit, ki jo predstavljajo odlomki iz proze pisatelja Yaşarja Kemala, ki v priloženi knjižici pospremijo besedilo vsake pesmi in njen prevod v angleščino. Yaşar Kemal je namreč v svojih romanih popisoval zgodovino stoletnih uporov turkmenskih in »jerikških« nomadskih plemen iz osrednje Anatolije proti dekretom ter vojaškim posegom osrednjih turških oblasti, turških sultanov iz Carigrada. To so bili upori proti prisilni naselitvi, hkrati pa proti omejitvam njihovih prizadevanj za ohranitev jezika, tradicije, lastne kulture, s tem pa upanja po samostojnem življenju. Skratka: projekt, katerega oprijemljiv izraz je ta album, je kompleksen in nam, v podrobnostih nepoučenim, verjetno nedoumljiv v vseh svojih razsežnostih. A že samo poslušanje njegove glasbene vsebine nas bo zagotovo obogatilo ter nam pomembno razširilo glasbena obzorja. Zato se bomo posvetili predvsem temu.
Ob priredbah tradicionalnih pesmi iz osrednje Anatolije, ki so težišče tega albuma, je nanj uvrščenih tudi nekaj pesmi avtorjev, ki to tradicijo skozi svoje delo ohranjajo in ozaveščajo. Takšen je pesnik in glasbenik Neşet Ertaş (izg. nešet ertaš), ki je prispeval uvodno pesem v album »Gel yanima« - »Pridi k meni« ter pozneje še dve, ki ju bomo še slišali. Še tri druge skladbe so prav tako avtorske; eno izmed njih je napisala Feryal Öney sama. Ostalih šest pesmi pa je priredb ljudskih pesmi in treba je priznati, da mora biti naše uho kar pozorno, da loči med enimi in drugimi. A ker nam gre tokrat predvsem za zvočni vtis ter preko njega za spoznavanje dela izjemne turške pevke Feryal Öney ter z njeno pomočjo za spoznavanje glasbene zapuščine starodavnih nomadskih plemen iz osrednje Anatolije ...
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>