O podiplomskem študiju - kljub temu, da je podiplomskih študentov iz leta v leto več, je njihov status še vedno precej neurejen. Pripravlja Lucija G.
Ste pred kratkim diplomirali ali pa se vam bo to posrečilo enkrat jeseni? Ker ne boste našli nobene pametne službe, boste našli salomonsko rešitev: vpis na podiplomski študij. Tako bo zaenkrat rešen vaš status študenta. Če že ne dobite diplomi primerne redne službe, boste lahko delali vsaj preko študentskega servisa. Do šestindvajsetega leta vam ne bo treba skrbeti glede zdravstvenega zavarovanja, če se vam posreči, pa lahko dobite celo štipendijo. Morda celo garsonjero v domu za podiplomce, ki je – čisto mimogrede – že začel sprejemati prijave za sprejem študentov v naslednjem študijskem letu.
Za bivanje v eni od 21 garsonjer lahko zaprosijo tako študentje rednega kot izrednega podiplomskega študija. Slednji le, če njihov študij poteka vsaj tri dni v tednu. Rok za oddajo prošenj za sprejem v dom se izteče 15. septembra, je bilo objavljeno v uradnem listu.
Kandidati za bivanje v domu ne smejo biti zaposleni ali iskalci zaposlitve, kar pa ne velja za študente s statusom mladih raziskovalcev in asistente stažiste.
Najemnine za vsako od 21 garsonjer bodo sicer različne. Stanovalci bodo na mesec odšteli od približno 27 do skoraj 36 tisoč tolarjev. Študentje na specializaciji, študentje magistrskega študija in študenti doktorskega študija z zaključenim magisterijem lahko v Domu za podiplomce sicer bivajo največ dve leti in pol, študentje doktorskega študija brez magisterija pa največ pet let.
Študentje bodo o izbiri obveščeni najkasneje do 23. oktobra, seznam pa bo objavljen tudi na spletnih doma ter na straneh Ministrstva za šolstvo, znanost in šport,
Kaj pa če vam ne uspe dobiti ene izmed teh 21 garsonjer? Bivanjska problematika je le eden izmed problemov podiplomskih študentov, na katere že nekaj časa opozarja skupina študentov.
Že lani jeseni je bil v Mladini objavljen članek, ki je opozarjal na neskladje v zakonih.
Leta 2001 je bil namreč sprejet nov Statut Univerze v Ljubljani, ki je dve in pol- etne ali tri-letne magistrske študije skrajšal na dve leti, pač v skladu s smernicami Bolonjske deklaracije. Pri tem pa so se na šolskem ministrstvu, na Univerzi ter v Domu podiplomcev držali novega statuta tudi pri študentih, ki so se vpisali še v času, ko je veljal še star statut.
Skupina študentov se je lotila raziskave na posameznih fakultetah, s katero so poskušali ugotoviti, koliko časa traja podiplomski študij na posameznih fakultetah in kakšen status imajo študenti. Dobili so zelo različne odgovore. Fakultete v sklopu ljubljanske univerze velikanke imajo pač zelo različne poglede. Na nekaterih so še pred kratkim priznali da dajejo študentom nekakšna potrdila, da še opravljajo magistrsko nalogo. Po dveh letih magistrskega študija so študenti tako še vedno imeli status, kljub temu, da čas namenjen pisanju magistrskega dela ni opredeljen v nobenem dokumentu. Niti v Statutu Univerze v Ljubljani, ki – mimogrede – podiplomske študente omenja le v nekaj členih. Brez omenjenih potrdil bi se Dom podiplomcev praktično izpraznil.
Takšen na pol legalen status ne more biti rešitev problema. Posebno še, ker ne gre samo za bivanjsko problematiko temveč za širšo socialno problematiko študentov, ki po dveh letih magistrskega študija pripravljajo magistrsko nalogo, za katero ni nikjer opredeljeno, koliko časa bi jo naj študent pisal, po drugi strani pa je samoumevno da jo napiše. In to v času, ko mu poteče status študenta in z njim povezane “ugodnosti”.
Študent tik pred magisterijem se tako nenadoma znajde na Zavodu za zaposlovanje. Da bi magistrski študij dejansko trajal dve leti bi potrebovali kompleksno reformo podiplomskega študija in ne le prepisovanje določil bolonjskega procesa, za katega so v zahodni evropi že ugotovili, da le ni tako enostaven in da ni mogoče enačiti študija v vseh državah. Problem ni tako pereč pri nekaterih trendovskih programih za serijsko izdelavo magistrov, kot je to očitno pri individualnem študiju, kjer mora temo potrditi najprej dekan in nato še šolsko ministrstvo, kar terja svoj čas. Ogromno časa pa vzame seveda tudi zbiranje literature.
Da ne omenjamo ekonomskega položaja podiplomcev, ki niso mladi raziskovalci. Srečni tisti, ki jih starši financirajo še pri 27-tih ali 30-tih letih. Posebno na družboslovju je težko dobiti status mladega raziskovalca, le malo študentov družboslovja in humanistike je vključenih v pedagoški in raziskovalni proces. Tega je nekaj več na bolj tehničnih študijih, prav tako možnosti za občasno delo in zaslužek, ki je ob izgubi statusa in hkrati izgubi štipendije po dveh letih magistrskega študija še kako pomemben.
Poseben problem predstavljajo nekateri podiplomski programi na privatnih zavodih, ki močno znižujejo kvaliteto in zahtevnost študija, nanje pa se je z debelo denarnico mogoče vpisati celo samo z visokošolsko izobrazbo!
Prej omenjena skupina študentov je na probleme začela opozarjati konec lanskega leta, uradno pa s pomočjo ŠOU-va februarja letos. Načrte in rešitve so predstavili trenutnemu sekretarju na resorju za študijsko problematiko. Ta je pokazal veliko zanimanja za reševanje problema, a kaj ko bomo kmalu najbrž dobili novega sekretarja, ki bo spet potreboval svoj čas za uvajanje v delo resorja.
Prvotna ideja je bila organizacija okrogle mize, vendar so pri predstavnikih Ministrstva za šolstvio znanost in šport naleteli na gluha ušesa, češ da je to interni problem Univerze.
Probleme in možne rešitve je skupina študentov predstavila tudi rektorju Mencingerju, ki je odgovoril samo da jih podpira pri njihovem delu. Izvedeli so celo, da obstaja komisija za podiplomski študij na univerzi, v kateri pa sedi predstavnik Študentskega sveta, ki je dodiplomski študent. Komisija se tako bolj kot s problematiko študentov ukvarja s sprejemanjem novih programov.
Na zadnji letošnji seji Študentskega sveta, meseca maja so sicer sprejeli sklep, po katerem se “Študentski svet Univerze v Ljubljani seznanja s problematiko na podiplomskem študiju na Univerzi v Ljubljani in organom UL predlaga, da podiplomski študij uredi tako, kot je urejen na dodiplomski ravni, ko je čas za izdelavo diplomske naloge ob koncu študija opredeljen v Statutu UL.” S sklepom je študentski svet seznanil vodstvo Univerze v Ljubljani.
Do sedaj na nekaterih fakultetah status podaljšujejo na osnovi statuta, ki to omoča v izrednih okoliščinah, kot je recimo posebno obsežen magisterij ali pa zdravstvene težave in nosečnost. Eni izmed študentk, ki je to skušala doseči, so v referatu celo dejali, da to nikakor ni mogoče, razen če je noseča. Toliko o skrbi za dvig natalitete Slovencev.
Kakšne so trenutno možne rešitve zapletene situacije, ki je nastala zaradi nepoznavanja in slepega sledenja nekakšnim trendom? Problemi podiplomcev se zaenkrat rešujejo individualno, z vpisom novih, vse številčnejših generacij pa bo treba poiskati tudi ustrezne sistemske rešitve.
Najmanj, kar lahko študenti trenutno dosežejo je vsaj to, da se določi čas, ki jim pripada za izdelavo zaključne naloge. To bi bilo mogoče najhitreje storiti s sprejetjem amandmaja k statutu Univerze v Ljubljani, ki bi nekoliko razjasnil pravno praznino. Časa za pripravo takšnega amandmaja je še približno pol leta. Glede na dosedanji tok dogodkov pa lahko mirne duše ugotovimo, da se v naslednjem študijskem letu najbrž ne bo še čisto nič spremenilo.
Nad zakonskimi luknjami, ki ne opredeljujejo statusa skorajšnjih z magisterijem okronanih študentov, se je zamislila Lucija G.
Komentarji
komentiraj >>