...Hrvatje tipajo po Jadranu, Janezi sikamo...
...Izrael brez ameriške žepnine???...
...prvi val nigerijskih smrkcev v Liberiji...
...Clinton v Srebrenici na “kafi”, ter počastitvi žrtev masakra...
Dandanes se tole naše preljubo globalno selce že prav klavstrofobično manjša. Na oni strani atlantske mlakuže nekdo prav nemarno prdne, razglasi se vojna proti terorju, na drugi strani oble se preventivno razpali par državic, pri nas pade cena naftnih derivatov. Prdec pa ostaja v atmosferi, nam draži nosnice in kremži obraze. Ljudje ne poznajo več nobene kulture.
Zato si ameriški prdci pomagajo drugače. Potem ko si pribombardirajo tisti preportrebni šut nafte, si po zgledu vseh preteklih imperijev, ki so kaj dali nase, od bliže ogledajo koga in kaj so okupirali, postrgajo, kar je vrednega, ter zasmehujejo diskurze, ki jih ne razumejo.
Bagdadski muzej je v svojih vitrinah hranil artefakte neprecenljivih fiskalnih in simbolnih vrednosti, primerke, ki so pričali o civilizacijah ter znanjih, brez katerih bi, če le malček pokarikiramo, opravljanje marsikatere potrebe dandanes izgledalo precej drugače. Sama institucija je zaslovela v času po ameriški, protisadamski razpaljotki, ko so ga frustrirani in ogladneli iraški zbiralci umetnin popolnoma izropali. Sistem je bil pač v razpadu, Ameri pa so bili prezaposleni z varovanjem naftnih vrtin.
Na koncu se je vse izteklo tako, kot se mora. Dobri novici sta dve. Dobršen del zbirke je bil povrnjen muzeju, še lepše pa je, da so zanjo interes pokazali sami posredni povzročitelji njenega prvotnega izginotja. Mezopotamske umetnine bodo romale na turnejo po imperatorjevi grudi. Obstajata pa tudi dva zadržka. Prvič - upamo, da bodo Američani posojeno vrnili, in drugič, da bi le uvideli cinizem, ki preveva njihovo početje. Najprej vojna, pol pa kultura.
Poslušate OFF program. Mi smo tisti, s katerimi so vas strašili, za kulturo gremo tudi v vojno:
Dimitrijevo ministrstvo za obče ulizivanje novi Evropi in njenemu pokrovitelju je tokrat besno protestiralo, ko so se naši južni bratje šahisti samovoljno odločili, da plavi Jadran razglasijo za izključni gospodarski pas. To naj ne bi bilo v skladu z duhom dobrososedskih odnosov, da o konvencijah Združenih narodov, politiki in praksi Evropske unije ter nezaključenih sukcesijskih pogajanjih o dediščini nam ranjke Jugice niti ne govorimo.
Hrvati pa preprosto ne razumejo, zakaj smo vendar Janezi tako zategnjeni. Oni bi samo radi malo biznisirali, razglasitev gospodarskega pasu bi vendar le olajšala tovrstne aktivnosti, zraven pa bi seveda povabili zainteresirane države jadranskega bazena.
Dimitriju pa ravno TO smrdi. Če bi se še Lahi odločili za podoben korak, bi bili mi namreč odrezani od mednarodnih voda. Še dobro, da imamo Rupla, če ga ne bi bilo, bi šahovnica verjetno plapolala že na turnu blejskega otoka.
Na Bližnjem vzhodu pa se Izraelci še naprej trudijo, da bi Palestina postala otoška enklava. To jim zelo lepo uspeva z gradnjo famoznega, 5 metrov visokega, simpatično naelektrenega in navdahnjeno sivega zidu. Edini problem je, da se je sine Bush sedaj odločil, da mu bo reelekcijo prinesla zunanja politika. Kar pomeni, da mora na Bližnjem vzhodu naštrikati mir, četudi bi moral pri tem koga zbombardirati. Skratka, ob gradnji zidu se počuti, kot da bi imel presto v grlu. Zato je mali Bush udaril po mizi, Izraelu pa zagrozil z odtegnitvijo denarne pomoči. Za nepoučene - ta sicer na letni ravni znaša skupno 3 milijarde ameriških zelencev, vendar bi Izraelu odbili le del te vsote.
Kako so stvari lahko stereotipno preproste! Juda samo po denarnici udariš, pa bo trznil. Drago poslušalstvo, letošnja Nobelova nagrada za mir je že oddana.
Nobelova nagrada pa diši tudi šefu Združenih narodov. Ananov Kofi je v Liberijo poslal prvo skupino plavcev, ki jih je napraskal v Nigeriji. Razmere so očitno še prenevarne, da bi voditelji gospodarsko najrazvitejših držav tja pošiljali svoje sonarodnjake. Takisto velja seveda za Američane, ki s krovov vojnih ladij in varne distance spremljajo masaker na obali.
Ko se bodo razmere umirile, so pripravljenost za napotitev lastnih mirovnikov v Liberijo že izrazile Indija, Pakistan, Bangladeš in Južna Afrika. Imenujmo jih “mirovniški dream team”. Da le ne bi šlo vse v maloro, ko bi recimo Indijci in Pakistanci prišli do spoznanja, da se njih sile pravzaprav nahajajo na idealnem poligonu za vzajemno razkazovanje mišic. Le zakaj bi vendar testirali vse tiste rakete pred domačimi durmi, če smo pa lahko mirovniki v Afriki?
Bi pa šlo verjetno Afričanom na jok, če bi slišali, da bo najpotentnejši eks-predsednik ZDA v nesrečni Srebrenici formalno odprl nov spominski park, posvečen osem tisočim muslimanom. Ti so bili leta 1995, po umiku modrih čelad, na nemilost prepuščeni bosensko-srbski soldateski Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Clintona so na vzhod Bosne povabile družine žrtev ter se mu s tem zahvalile za osebno zavzemanje pri sklepanju balkanske morije.
To, da je z zadevo zavlačeval dobra tri leta, da je v tem času življenje izgubilo 200 tisoč, razseljenih pa je bilo milijon ljudi ter da zadeva, kot rečeno, Afričane sili v jok, na tem mestu ni pomembno. Afrika je pač onstran interesnega dometa prve velesile, vendar pa občasno pride prav, ko je potrebno pozornost domače javnosti odvrniti od dvoumnih definicij spolnega akta. Takrat se pač na sudansko tovarno zdravil, ki jih v tej državi “per se” kritično primanjkuje, odvrže par raket in zadevo opraviči z morebitno teroristično dejavnostjo v tem obratu.
Tudi na splošno smo zadnje čase priče takšnim in drugačnim “spinom”. Predreferendumski agitatorji slovenskega vstopa v NATO so vseskozi vehementno opravičevali nujnost vstopa v to dobrodelno organizacijo z dejstvom, da Evropska unija sama ni sposobna organizirati lastnih obrambnih struktur. Poveljnik ameriških sil v Evropi, general James Jones, je prav tako izrazil dvom v načrte Evropske unije za prevzem mirovne misije v Bosni in Hercegovini, kljub temu da ta že vodi misije v Makedoniji in v Kongu.
Padajo tudi ostali predreferendumski argumenti vstopa podalpja v NATO. Na primer tisti, da gre za združbo enakih med enakimi, skoraj bi rekli zaljubljenimi. ZDA, najbolj enaka med enakimi, je nazorno pokazala, kaj si misli o tem. Potem ko je Belgija kratek čas vztrajala pri svoji zakonodaji, ki omogoča kazenski pregon kateregakoli obtoženca vojnih zločinov, so Američani zagrozili, da bodo sedež NATA prestavili iz države. Belgijci so klonili. In mi z njimi.
Na drugi strani pa vse več naših laških sosedov kloni pred finančnimi bremeni ferragoste. Raziskava skupine psihologov je namreč pokazala, da se kar tri milijone Italijanov pretvarja, da so odpotovali na počitnice, v resnici pa se zaradi pomanjkanja financ zaprejo po domovih, izklopijo mobilnike, rentajo knjige in filme in se založijo z zmrznjenimi hranili. Nekateri pa farso odpeljejo celo tako daleč, da sosedovim odnesejo okrasno rastlinje v odsotnostno zalivanje, ali pa preko medmrežja naročijo spominke iz svoje umišljene počitniške destinacije. PORKA PUTANA MADONA!!!
Komentarji
komentiraj >>