Lani je v prenovljeni in razkošnejši izdaji pri Mladinski knjigi v zbirki Velike slikanice izšel že četrti ponatis poučne slikanice Zelišča male čarovnice, avtorice Polonce Kovač in ilustratorke Ančke Gošnik Godec. Obe ustvarjalki sta se podpisali pod številne priljubljene knjige za otroke, obe sta tudi prejemnici Levstikove nagrade za življenjsko delo. Slikanica Zelišča male čarovnice je pravzaprav mala enciklopedija zdravilnih rastlin, njihovih zdravilnih lastnosti in navodil za njihovo uporabo.
Zelišča male čarovnice za male zeliščarje
Lani je v prenovljeni in razkošnejši izdaji pri Mladinski knjigi v zbirki Velike slikanice izšel že četrti ponatis poučne slikanice Zelišča male čarovnice, avtorice Polonce Kovač in ilustratorke Ančke Gošnik Godec. Obe ustvarjalki sta se podpisali pod številne priljubljene knjige za otroke, obe sta tudi prejemnici Levstikove nagrade za življenjsko delo.
Slikanica Zelišča male čarovnice je pravzaprav mala enciklopedija zdravilnih rastlin, njihovih zdravilnih lastnosti in navodil za njihovo uporabo. Okrog zdravilnih zeli pa Polonca Kovač splete zgodbo o čarovnici zeliščarici Lenčki Hudir, ki čara s prijaznostjo in le, če je res treba, s čarobno paličico. Namesto čarovniške knjige ima herbarij in namesto črne mačke pajka Križemgleda. Ni večja od povprečne miši, včasih je prijazna, včasih godrnjava, živi v drevesni duplini, na okrog potuje na zobni ščetki in pozna prave zeli, ki odpravijo vse tegobe živali in ljudi. Vlogo njenih učencev, s katerima se mladi bralec zlahka identificira, prevzemata mišek Lolek in miška Lolika, ki z zanimanjem spremljata njeno početje, ji pomagata pri nabiranju rastlin in vse skupaj s svojo otroško pametjo komentirata.
V svetu čarovnice Lenčke se pravljično in realno nenehno prepletata. Ljudje so v slikanici sicer prisotni in tudi njim, ne da bi se jim pokazala, Lenčka kdaj pomaga. Pravi nosilci človeških lastnosti pa so pravzaprav gozdne živali, ki imajo vsi po vrsti človeška imena in tudi prav po človeško javkajo in se pritožujejo. Zajec ima revmo, mišjega dojenčka ščiplje v trebuhu, veverica se boji, da jo bo zapustil mož, ker ji je rep potemnel, Lolika ima drisko, mišek Lole preveč švica, ima mozolje in glivice. Ker jim zna Lenčka s svojimi zdravilnimi zvarki vedno pomagati, si med njimi hitro pridobi spoštovanje, prave prijatelje pa ima vendarle med pravljični bitji. V svetu čarovničke Lenčke, ki ga avtorica časovno postavlja v sodobnost, tako naravno sobivajo gorski škratje in povodni možje, gozdne in domače živali ter ljudje. Čarovnica Lenčka se popolnoma domače počuti tako v gozdu kot med vlaki in semaforji, na zobni ščetki leti na travnike in tudi med tovarne in stolpnice. Avtorica zelo natančno določi tudi kraje, kjer Lenčka najde zdravilne rastline. Po Arniko se Lenčka odpravi v Škofjeloško pogorje, po deteljo pa na travnik h kamniški progi.
V knjigi se pojavi skorajda neobvladljivo število stranskih likov, vendar osrednje mesto v zgodbi ves čas zavzema pogovor med Lenčko in njenimi mišjima prijateljema. Miški radovedno sprašujeta, Lenčka pa odgovarja. Polonca Kovač včasih malo na silo, največkrat pa spretno v njihova pomenjkovanja vpleta zgodovinska dejstva o uporabi posameznih zelišč, njihova različna poimenovanja, način nabiranja in uporabe. Dialogi so začinjeni z narečnimi in slengovskimi besedami, mestoma so prav duhoviti, občasno pa se avtorica le ne more izogniti kakšni moralni opazki, ki jo največkrat položi v usta čarovnice Lenčke.
Natančno izrisane zdravilne rastline, ki jih je ilustratorka Ančka Gošnik Godec pred slikanjem pazljivo opazovala skozi lupo, se zdijo kakor reprezentativni portreti, ki gledalcu posredujejo glavne lastnosti in prepoznavne značilnosti. Na celostranskih ilustracijah jim je odmerjen prostor prvega plana. Tako se kosmati žajbelj, igrivi repinec, visokorastni lučnik, prijateljica kamilica, dobra misel in druge zeli preko naturalizma znanstvene ilustracije zlijejo s pripovednostjo in fantazijo glavnih junakov in zgodbe.
V ilustracijah se zgoščeno in jasno prepletata svet umišljenega in resničnega. Poleg prepoznavnih rastlin in živali, celo gorskih pokrajin in mestne vedute, v otroško ilustracijo zaide tudi kaj takšnega kot je ovitek Marsove čokoladne ploščice in žvečilnega gumija Čunga Lunga. S takšnimi detajli se vzpostavlja vez, ki mladega gledalca še tesneje poveže s fiktivnim svetom pravljičnega, saj ta naenkrat obstaja v prostoru ki ga dobro pozna. Preplet obeh svetov je najlepše prikazan ob besedilu pekoče koprive, kjer oba prostora soobstajata. Tisti iz črne knjige na kateri piše Herbarij, v katerem je doma čarovnica Lenči in so v njem zapisane vse male čarovnije, se upogne, za njim pa se prikaže prostor, v katerem pozoren, zahtevnejši gledalec prepozna tudi realnost časa. Ob hudo strupenem krvavem mlečku je ilustratorka namreč subtilno in v skladu z ikonografijo zahodne umenosti naslikala odcvetele rumene cvetove, v ozadju pa grajsko ruševino, ki ji zob časa ni prizanesel, in tako opozoril na njegovo neizogibno minevanje.
Naj gre za prizore notranjosti ali za odprte poglede v naravo, Ančka Gošnik Godec svojo risbo dovršeno nadgrajuje z barvo in svetlobo. Čudovito sanjski so nočni prizori, ko je moč male čarovnice na vrhuncu. Ko zunaj posvetijo luna in zvezde, se noč obarva s hladnimi barvami, ki se nevidno zlijejo s srčastim listom lapuha. Ko Lenčka v družbi drugih čarovnic, vil, povodnih mož in palčkov s šopkom rožmarina leti preko z rdečo ožarjenega poletnega neba, se mesečina razlije po morski gladini in ko srebrni mesec obsije visoko gorsko polico, Lenčka ljubeče kakor otroka k sebi stisne planinski mah.
Obilica detajlov in čarobnih kotičkov je še izrazitejša v prizorih notranjščin, kjer vlada pravi horror vacui, ki spodbuja sprehod našega pogleda. Iz ozadja zažari kristalna krogla, opazimo odpadel gumb, glavnik s kateri se počeše, ugaslo sveče, številne vrečice in stekleničke, peščeno uro in polne predalčke, izza recepta popisanega z ličnim lepopisom pa pokuka zeleni kuščar.
Mala čarovnica Lenčka je tudi sama odlična slikarka. Tako se nam s šopom čopičev v roki in slikarsko paleto v drugi predstavi pred podobo zdravilnega rmana in dvema krasno bojevitima petelinoma v ozadju. V njenem odkritem nasmehu in prodornem pogledu s katerim vzdržuje stik s pogledom gledalca, pa prepoznamo »drugi jaz« ilustratorke, avtoportret, ki je mojstrsko oživel in si skoraj prisvojil zasluge za naslikane čarobne rastline. Če ne bi ilustratorka sama z otroškim ponosom in kančkom ljubosumja prečrtala L. poleg pinxit in zraven pripisala kratico A.G.G.
Prijetno berljiva, likovno zelo bogata in prijazno poučna je slikanica odlično branje pa tudi vir znanja za male bodoče zeliščarje. Tako kot Lolek in Lolika se tudi mladi bralec počasi nauči prepoznavati in uporabljati zdravilne zeli v naravi. Slikanica je členjena na poglavja, z izjemo uvoda in zaključka vsa poglavja v slikanici nosijo imena po zdravilnih rastlinah, uvaja jih kratek opis obravnavane rastline z navodili za njeno nabiranje, zaključuje pa jih preprost recept za pripravo zelišča.
O ilustracijah ilustratorke Ančke Gošnik Godec je pisala Ana Mizerit o besedilu Polonce Kovač pa Špela Frlic.
Komentarji
komentiraj >> Re: Zelišča male čarovnice za male zeliščarje
Ivan [15/01/2010]
Fantastičen tekst ... če bi bil froc, bi takoj nabavil zadevo ... Ko pomislim, froc si lahko, kdaj češ biti ... verjetno si jo bom res ubodel, hehe.
Vsaka čast avtoricama!
odgovori >>