Samopostrežna restavracija Maximarket 2000

Verjetno nam ni potrebno posebej poudarjati kje točno se nahaja veleblagovnica Maximarket ali Maxi, kot mu ljubkovalno pravi večina. Ime veleblagovnice v centru prestolnice že od samega začetka leta 1971 predstavlja lingvistično kulturni fenomen, saj ga pripadniki urbanega mladeža uporablja kot oznako za svoj skate poligon, razigrana študentarija za kraj konzumacije nam neznanih količin alkohola in starejša populacija za mesto bolj ali manj pomembnih nakupov. Vodstvo Maxija sicer pravi, da kot prva veleblagovnica s celovito ponudbo v Sloveniji že od začetka skrbi za razvoj nakupovalne kulture in uspešno zadovoljevanje izbranih okusov zahtevnejši kupcev, nas pa je bolj zanimalo, kje se lahko nezahtevni študent pošteno naje.

Že pred vstopom v samo restavracijo Maxi dokazuje, da ponuja več, saj ponuja kar tri vstopne točke. Nežnejši spol se bo verjetno odpravil skozi glavni vhod, kjer se odpira trnova pot prečkanja dobro založenih polic s takšno ali drugačno parfumerijo, medtem ko se bodo ostali proti restavraciji zavihteli skozi podhod med Cankarjevim domom in slovenskim parlamentom. Nekje na sredini najdemo samopostrežno restavracijo Maximarket 2000, katere ime ne izvira iz leta njenega odprta, temveč verjetno rezultira ne pretirani domišljiji katerega izmed direktorjev veleblagovnice. Potisk težkih, večino časa nekoliko zamaščenih steklenih vrat razkrije veseli vrvež, ki ga skoraj popolno naslika krajši opis na Maxijevi spletni strani - živahno kroženje obiskovalcev okoli samoizbirnih otokov z jedmi, govori o priljubljenosti lokala in zadovoljstvu z vsakodnevno ponudbo. Pisano družbo najrazličnejših obiskovalcev večinoma sestavljajo mladi, za katere je glavni motiv za obisk bližina študijskih klopi in okusnih jedi.

Verjetno glavni razlog za neverjetno priljubljenost te menze je cena študentskega bona, ki ne dosega niti dveh evrov. Po vstopu si je priporočljivo izboriti eno izmed miz, ki so, četudi prazne, venomer okupirane z jakno, plaščem, torbico ali katerim drugim kosom oblačila, kar študentje uporabljajo za indikiranje predhodne zasedbe jedilnega kotička. Sistem naročanja in prevzema hrane je podoben kot v ostalih menzah. Postaviš se v vrsto, prevzameš pladenj in gruntaš, kakšne so današnje kulinarične zahteve tvojega telesa. Za začetek te prijazna gospa srednjih let povpraša, ali želiš govejo ali zelenjavno juho. Nato se pomakneš do druge prijazne gospe, ki ti ponudi eno izmed dnevnih glavnih jedi. Na dan našega obiska so gospe na prazne krožnike vihtele zajemalke s čufti v paradižnikovi omaki, vampi, pasuljem, govejim golažem, svinjske in puranje zrezke v kombinacijami z različnimi omakami ter polovico pečenega piščanca. Na tretji postaji, ki stoji na enem izmed samoizbirnih otokov, si izbereš prilogo, ki ponavadi obsega krompir v tisoč in eni obliki, zelenjavne prikuhe in obvezen rizi bizi. Sledi še solatni bar, ki skromno ponuja enormne količine zelene solate, nasekljanih kumaric, francoske solate in narezanih paradižnikov. Za konec si na pladenj iz velike ohlajene vitrine potegneš še eno izmed sladic - glede na dobljeni vtis, večina študentov poseže po ježku. Sledili smo črednemu nagonu in tudi sami posegli po njem. Okusen, nasiten in s toplim spomnim na našo mladost, ko nam je babica iz bližnje trgovine prinesla omenjeno slaščico, je prijetno zaokrožil naš obrok.

Maxijeva menza je vredna vsakega vašega centa in tistega evra ali dve državne subvencije k študentski prehrani. Osebje je prijazno in študente, za razliko od večine restavracij drugod po Ljubljani, kjer si lahko privoščimo topel obrok v zameno za študentski bon, tretira kot ostale ljudi. In kar je verjetno najpomembneje - hrana je dobra, preprosta in okusna.

S pregrešno dobrimi čufti se je basal Marko O.

Pokrovitelj rubrike je: