Z vidika estetske perspektive pričujočemu celovečernemu prvencu sicer v Oaklandu rojenega režiserja Cary-ja Fukunage ne gre očitati prav ničesar. Z izpričanim občutkom za filmski jezik Fukunaga v slogu Fernanda Meirellesa naniza pretresljivo realističen mozaik podob Latinske Amerike. A prav dana žlahtna režiserka referenca se z vidika zdaj že zimzelenega »Božjega mesta« izkaže za eno od težav brezimensko poimenovanega filma.
Film Brez imena je na lanskem Sundanceu navdušil žirijo. Spričo izpiljene fotografije, ki ni fetišizirana, spričo dramaturgije, ki ne deluje prisiljeno, in spričo veščega usmerjenja podob, pa tudi naših pogledov ni pustil ravno ravnodušnih.
Z estetske perspektive pričujočemu celovečernemu prvencu v Oaklandu rojenega režiserja Cary-ja Fukunage ne gre očitati prav ničesar. Z izpričanim občutkom za filmski jezik Fukunaga v slogu Fernanda Meirellesa naniza pretresljivo realističen mozaik podob Latinske Amerike. A prav dana žlahtna režiserka referenca se z vidika zdaj že zimzelenega Božjega mesta lahko za koga izkaže za eno od potencialnih težavic brezimensko poimenovanega filma.
Tekom gibanja podob, v katerega Fukunaga gledalca v maniri simbiotične organske povezanosti med prostorom in časom brezšivno zapelje, nas začne prevevati občutek, da smo to nekje že videli. Sicer s tem ni nič narobe. Je pa lahko rahlo problematično vsled vztrajno prisotnega občutka »že videnega«, kar pa, kot rečeno, rešuje ravno Fukunagina sposobnost rokovanja s filmskim medijem.
Fabulo filma sprva uokvirjata različni zgodbi z različnih predelov Latinske Amerike, ki pa se sčasoma zlijeta v eno. Vendar pa njuni fuziji ne botruje le utečeno naratološko kolesje filma, temveč tudi njun osrednji vsebinski označevalec: to je izrazita socialna beda, tako rekoč golo življenje in z njim povezan prvobitni instinkt po preživetju.
Fotogrami opustelega, a z naravnimi viri bogatega Chiapasa, tako zakoličijo prvo zgodbo filma. Ta spočetka nekoliko sramežljivo, nato pa čedalje bolj intenzivno v središče postavi mladega Casperja, člana nasilne mehiške tolpe. Slednja Casperju oziroma Willy-ju - Casper je namreč Willy–jevo ime, pod katerim ga poznajo le v tolpi - predstavlja zgolj sredstvo preživetja. In tega se Casper oziroma Willy tudi zaveda. Zaveda pa se še nečesa: nezmožnosti pobega iz skrajno brutalne, hierarhično urejene tolpe, pred katero neuspešno skriva svoje dekle.
V drugi, vzporedni zgodbi, spremljamo Sayro, njenega očeta in strica iz Hondurasa, ki se z željo po boljšem življenju odpravijo na trnovo pot migriranja v ZDA. Da bi prišli do obljubljene dežele, se morajo prebijati skozi džungle in reke, v Chiapasu, revirju, ki ga nadzoruje tolpa, kateri pripada prav Casper, pa sledi vkrcanje na vlak. A to ni navadno vkrcanje. Lovilcev na sanje je preveč, zato kot potniški sedeži veljajo kar strehe vagonov.
Če smo sprva spremljali dve ločeni pripovedni perspektivi, se slednji zavoljo Casperjeve odločitve po ohranitvi človečnosti združita. V trenutku upora zoper hobbesovski družbeni red, ki ga simbolizira vodja tolpe, s katerim morata Casper in v tolpo pravkar iniciirani Smiley ropati nič hudega sluteče migrante - med njimi se znajde tudi Sayra - Casper postane Willy; eden od neštetih migrantov, ki si skupaj s Sayro utirajo pot v ZDA.
Willy-jev in Sayrin beg – zdaj še pred maščevalno tolpo – je tako paradigmatski primer hrbtne strani sodobnega kapitalizma številnih duš, ki so v nujnosti za preživetje primorane zapustiti svoje domove, pri tem pa jim pretijo še takšne in drugače nevarnosti.
Na podlagi tako imenovane metode z udeležbo, Fukunaga pred gledalčevimi očmi skrbno abstrahira križev pot žrtev globalnega ekonomskega sistema, ki čedalje bolj stiska in zateguje, saj življenjske pogoje zvaja na minimum. Prav tako z referiranjem na žanrski kod trilerja, brez padca v spektakelsko reprezentacijo, Fukunaga uspe vizualizirati surovost migrantskega prebijanja v »Novi svet«.
Navkljub temu pa Fukunagi za resnično ostro kritiko – začetna forma filma namreč kaže izrazito v to smer – zmanjka. Zmanjka mu postavitev zgodbe v širši družbeno-politični kontekst, saj logike, ki je odgovorna za volčje odnose med ljudmi, ne eksplicira oziroma je pri tem vse preveč subtilen.
Tako mu potujitvenega učinka docela ne uspe izvabiti niti s fotogeničnimi panoramskimi posnetki latinsko-ameriške krajine, niti z Willy-jevimi meditativnimi ekskurzi onkraj realnosti, niti s finalno zoperstavitvijo dveh uvodnih protagonistov: Willy-ja in Smiley-a, še ne trinajstletnega mulca, katerega v tolpo rekrutira prav Willy.
Zavoljo tega »Novi svet« še vedno ostaja nereflektirana dežela sanj, vtetovirana Willy-jeva solza pa tako zaman objokuje usodo številnih brezimnih posameznikov, ki jih je sodobni družbeni red preprosto odvrgel na svoja pozabljena smetišča. Kljub očitni aluziji na Božje mesto ter odsotnosti neposrednejšega tematiziranja logike širšega političnega konteksta – slednje bi film napravilo za zares odličnega - gre vendarle za hvalevreden prvenec, ki jih je dandanes le malo.
Brez (do)končne katarze, a vsekakor neravnodušna, je iz kina odšla Nina Cvar.
Komentarji
komentiraj >>