Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Predsednik ali politični boj po pisateljsko (2554 bralcev)
Sreda, 20. 1. 2010
Nejc M.



Preden je Dimitrij Rupel postal zunanji minister je bil pisatelj in preden je ponovno postal pisatelj je bil zunanji minister. Ministrovanje oklepajoča Ruplova literarna aktivnost po uspešnosti gotovo prekaša politično. Kar niti ni težko. Da boljše piše kot politikuje, se očitno zaveda tudi Rupel, ki se je v svojem postpolitičnem romanesknem prvencu Predsednik ali tako kot je bilo odločil združiti oboje. Politikovati z romanom.

Preden je Dimitrij Rupel postal zunanji minister, je bil pisatelj. In preden je ponovno postal pisatelj, je bil zunanji minister. Ministrovanje oklepajoča Ruplova literarna aktivnost po uspešnosti gotovo prekaša politično. Kar niti ni težko. Da bolje piše kot politikuje, se očitno zaveda tudi sam Rupel, ki se je v svojem postpolitičnem romanesknem prvencu Predsednik ali tako kot je bilo odločil združiti oboje. Politikovati z romanom.

Po izgonu z oblasti in potem ko se tudi vetrovniško paktiranje s Pahorjem ni obneslo, se je Dimitrij Rupel vrnil k literarnemu ustvarjanju. Ne da bi zares odmislil politiko in globoko razočaran, ker je politika odmislila njega, se je spomnil na strica Bertolda Brechta in prijel za orožje. Razočaran, ker mu konvencionalni načini političnega vojskovanja – kot so intervjuji, uradni blogi, tiskovke, pisarjenje diplomatskih pisem in not, urednikovanje domačim dnevnikom – niso bili več dostopni, se je oborožil s knjigo. In šel v gverilo.

Nekdanji absolutni zunanji minister je na razrito domače post-osamosvojitveno in post-tranzicijsko polje zakorakal na tipično ecovski način. Imitacija detektivskega žanra, avtonomnost in avtoreferencialnost literature, besedilo kot dokument, ki ga uredi fiktivni urednik, opombe, časovna kaotičnost,... Preverjeni literarni prijemi, ki jih je Dimitrij Rupel - kot bojda eden od začetnikov postmodernizma na Slovenskem - z devetimi romani izfural v drugi polovici sedemdesetih. V času, ko knjiga zanj še ni bila politično orožje in v času, ko je bil še samo pisatelj.

Zakonitosti literarnega z Ingardnovo kvazirealnostjo na čelu, ki v literaturi dovoli mešanje stvarnega in fiktivnega na avtonomen način, Ruplu dopuščajo navidez brezskrbno malanje slovenske najbližje zgodovine. Ideološka očala največje dioptrije so nataknjena, dobri so še boljši, zli še bolj surovi. Komunisti so počelo vsega; bivši, sedanji, bodoči rdeči režim je izvirni greh slovenskega neuspeha. Cilj še bolj opravičuje sredstva: umori demokratičnih politikov, ugrabitve, spletke. Bizarni višek doseže Ruplova literarna paranoja, navdihujoča se v realnih političnih frustracijah, s političnimi paradami, z vrnitvijo kulta osebnosti in vojno s Hrvaško. V 21. stoletju, potem ko so bile demokratične sile dokončno onemogočene.

Literarno območje ne-realnega in ne povsem fiktivnega Dimitrij Rupel izkorišča tudi pri manipulaciji z akterji Predsednika. Z zgodovinsko in biografsko preverljivimi motivi bralcu spretno vrže kost romana na ključ. Je stari Kržišnik Milan Kučan, ki vleče niti iz ozadja, je umorjeni Krisper guru slovenske desnice Jože Pučnik, kdo je Rupel, kdo Janša? Preden bralec zaide v pregloboko preslikavanje romaneskne zgodbe v realno politično, mu pisatelj Rupel še bolj spretno, kot mu jo je vrgel, kost umakne. Realnim motivom brž doda fiktivne, v eni osebi združi dve – tako si mora ubogi Jože Pučnik karakter deliti z Ivanom Krambergerjem -, zamenja funkcije in roman a cle spolzi.

Rupel je dovolj prebrisan, da ve, da bi z identifikacijo glavnih junakov Predsednika naredil korak predaleč. Literarna megla bi se razblinila in namen dela bi bil jasen. Orožje bi bilo odkrito, to pa bi bilo za nekdanjega zunanjega ministra, ki ga bolj kot boj zanima cilj, pošastno. Maskirne barve literature in izpopolnjene metode postmodernizma pa Dimitrija Rupla varno skrivajo kot gverilca. Vse je le fikcija, vse je roman, politika je nekaj drugega, je preteklost, sporočajo.

Dimitrij Rupel lahko tako brez odgovornosti na sofisticiran način obračunava s slovensko politično realnostjo. Kot avtonomnemu pisatelju mu ni potrebno pojasnjevati vsebine, novinarstvo ga zaradi frustrirajočih zapisov ne pribija na pranger, kot takrat, ko je pisaril pisma ali ko je domače medije kot prvošolčke učil, kako morajo pisati. Za javnost je sedaj, ko je pisatelj in ne več politik, sprejemljivejši. Njegov v pisateljevanje zaviti boj proti političnim ne-prijateljem prvič postaja sprejet in nesporen.

Ruplov težko in z ukano pridobljeni mir in svobodo lahko ogrozi le kakšna literarna kritika, ki se utegne vprašati o namenih romana Predsednik ali tako kot je bilo. In avtorju očitati zlorabo literature na suveren način. Toda kaj, ko ima v novorevijaških krogih etablirani pisatelj Rupel tudi zanjo odgovor. Političen, seveda.

Gverilca Rupla in njegovega Predsednika je skušal razkrinkati Nejc.



Komentarji
komentiraj >>