Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AYN RAND: IZVIR. Kultni roman ameriškega liberalizma, ki mu je uspelo uspeti. (8128 bralcev)
Torek, 19. 1. 2010
Peter Karba



Fountainhead, tak je naslov izvirnika, je eno najbolje prodajanih del na ameriškem knjižnem trgu. Leta 1998 je edicija Modern Library z anketo med 400.000 bralci te edicije ugotovila, da Fountainhead zaseda drugo mesto po pomembnosti med knjigami 20. stoletja. ...

...V knjigi Glyn Daly, Conversations with Žižek, Žižek odgovori na standardno vprašanje “Kateri film bi vzeli s seboj na samotni otok?”, da bi vzel film Fountainhead.




P R I S L U H N I T E ! ! !







Drage dame, cenjeni gospodje, pozdravljeni v prvih novih pisarijah novega desetletja. V to noč bomo stopili z obravnavo literarnega dela ameriške pisateljice, Rusinje židovskega porekla Ayn Rand, Izvir. Gre za skoraj sedemsto strani težko buklo, roman, ki je nekje v vzdihljajih prejšnjega desetletja izšel pri Cankarjevi založbi, v zbirki Moderni klasiki, pod zaporedno številko triinpetdeset. Za prevod je poskrbel Miha Avanzo, spremno besedo pa je dodal Nikolai Jeffs. Čeprav v oddaji spremljamo predvsem knjižne novosti, je potrebno takoj na začetku priznati, da ima knjiga onkraj Atlantika že dolgo in burno zgodovino.

Fountainhead, tak je naslov izvirnika, je eno najbolje prodajanih del na ameriškem knjižnem trgu. Leta 1998 je edicija Modern Library z anketo med 400.000 bralci te edicije ugotovila, da Fountainhead zaseda drugo mesto po pomembnosti med knjigami 20. stoletja. In več. Prestol pripada knjigi Atlas je skomignil oziroma Atlas Shrugged, prav tako delu Ayn Rand. In več. Ugotovili so, da je do leta 2007 bilo prodanih že več kot šest in pol milijonov izvodov. Na lestvici vseh časov ju prekaša samo Biblija. Je to dejstvo ali propaganda ali morda zgolj zmagoslavje ideologije imperializma, na katero so Združene države naletele z nastankom prvih časnikarskih mogotcev in z gospodarskim vzponom v začetku 20. stoletja? Nove pisarije za nove čase, torej.

Vendar delo v slovenskem prostoru ni širše znano in tudi zaradi momenta, v katerem je izšlo, si zasluži ponovno in posebno obravnavo. Zaradi tematike slovi kot domala kabalistično skrivnosten identifikacijski fetiš znotraj domače in bržkone tudi globalne arhitekturne zalege. Ljubiteljem filma je težko ušla predelava romana v film, ki je prisvetil na platna že davnega leta 1949. V njem se nosilni steber ideje, ki ji Randova nameni preživetje, odene v podobo Garya Cooperja. V knjigi Glyn Daly, Conversations with Žižek, Žižek odgovori na standardno vprašanje “Kateri film bi vzeli s seboj na samotni otok?”, da bi vzel film Fountainhead.

Howard Roark, poprej omenjeni steber, je za Žižka etični heroj, ki postane subjekt popolne svobode. Seveda od Žižka ne bi mogli pričakovati nekakšne enostranskosti njegovega odgovora. Prej gre domneva - kar je tudi sicer značilnost fiktivnih junakov -, da Roarka izpopolni ravno paradoks človekove eksistence. To, kar sicer človeka vodi v blaznost, dekonstrukcijo, krah je v fiktivnem junaku ravno pogoj njegovega nastanka. Zanimivo. Nikolai Jeffs se v spremni besedi istega dotakne z druge strani, ko navaja odlomek Ayn Rand, njen The Romantic Manifesto:
“Da bi opravičili kronični strah, je treba obstoj prikazati kot zlo; da bi pobegnili od krivde in spodbudili sočutje, je treba upodobiti človeka kot impotentnega in prirojeno ostudnega.” Junak Randove je negacija možnosti njegovega propada.

Glavno prizorišče dogajanja romana je mesto New York in zajema čas nekje od začetka dvajsetih do poznih tridesetih 20. stoletja. Gre za zgodovinski moment, ko je mesto postalo vrelišče sveta, vrelišče svetovnega, bolje rečeno. To vrenje je drlo k nebu in komponiralo sestav najvišjih stavb takratnega sveta; na silhueti Šanghaja je takrat jemal primat nek obskuren trinadstropni hotel. Zgodba je naslonjena na nekaj likov, ki oblikujejo dogajanje celotnega romana. Zraven Howarda Roarka so to še Elsworth Toohey, Peter Keating, Gail Wynand in Dominique Francon oziroma Keating oziroma Wynand oziroma Roark. Polje dogajanja je na relaciji med razvpito edicijo časopisa Prapor v lasti Gaila Wynanda in newyorško arhitekturno sceno. Roman nas popelje po ulicah razcveta New Yorka, gospodarske krize in nastopa državne ekonomske politike, znane kot Rooseveltov "New Deal". Bralec bi skorajda lahko dobil vtis, da gre zgolj za popis usod nekaterih "znanih fac" takratnega New Yorka, a to ni. Gre za romantično zgodbo o heroju, ki se znajde v liku in delu rdečelasega arhitekta, Howarda Roarka. Gre za mitični lik, ki stopi k Olimpu dvajsetega stoletja, je lik, ki ga je Ayn Rand posadila v prazno sedlo svetovnozgodovinskega duha na konju.

Kaj se v romanu zgodi in kaj nam skuša Randova na tako suveren način dopovedati? Randova plete paralelne biografije osnovne mreže likov, ki se iz odstavka v odstavek tako rekoč filmsko montirajo v nek vrtinec, v katerem je edini, ki uspeva vztrajati pri sebi, Howard Roark. Naslov romana, Izvir oziroma Fountainhead, je prispodoba zanj, v zgodovini literature nikakor ne osamljen primer. Spomnimo ob tem zgolj na Camusevega Tujca ali pa na Hessejevega Stepnega volka. Morda naključje, a tudi pri teh dveh delih imamo opravka s posredovanjem neke filozofske agende, ki je utelešena v liku protagonista, se skozenj uveljavlja in se v njem tudi ohranja.

Morda ravno zato, ker je roka Randove tako močno položena nad lik Howarda Roarka, preostaja v delu dovolj prostora tudi za natančen razvoj ostalih likov: Keatinga, Tooheya ... Liki so ostro fiziološko zarisani, kar jih sklaplja z njihovimi bolj ali manj popolnimi, po mnenju Randove tako odsotnimi, filozofskimi nazori. Da ne bi zapadli v nebistven popis njihovih značilnosti, si dovolimo manjši izlet v neko parafrazo. Gre za dirko filozofskih korenov na poti k svoji usodi. Dialektičen štos je v tem, da ves čas tečejo skupaj, da ni moč ugotoviti, na katerem mestu so. Skupaj so, da bi vsak zase ohranili voljo do svoje usode. Če sledimo temu, kar nam Randova želi položiti v kamin prižganih hrepenenj, je zmagovalec gotovo Roark, druga je Dominique in tretji Wynand. Problem pa je v tem, da je Roark cilj pretekel že pred začetkom romana; on svojo moralno superiornost potrjuje skozi ves roman.

Je Roark sploh še tekmovalec ali pa samo teče? Je sploh zmagovalec ali je že ves čas samo trofeja? Roman je fiktivna tekma filozofskih korenov, kjer je tekmovalec postal trofeja in ker temu zmagovalcu ta ista trofeja, ki njemu samemu umanjka, postane trofeja prvi, ki je za njim uspel priti na cilj, to je Dominique Francon.

Stopimo korak nazaj. Študije, ki se lotevajo Izvira, praviloma nasedejo Randovi in se na dolgo in široko ukvarjajo z mitičnim rdečelascem. Ko obravnavamo glavne like romana, je jasno, da se sami ne dogajajo, pač pa že so. Ne vodi jih situacija ali dogodek, pač pa so te podrejene medsebojnemu praskanju filozofsko-nazorskih automatonov. Randova ostaja pri sebi ne zgolj tako, da ostaja pri Roarku, pri Roarku je tudi, ko je še s kom drugim. V Roarka Randova položi najplemenitejše, najbolj popolno sublimacijo, sam biser lastnih filozofskih dognanj. Tu je začetek zgodbe, ki je že od leta 1943 v vitrinah mnogih literarnih razprav.

Zgodba se začenja leta 1905 v carskem Sankt Petersburgu, ko se Ayn, takrat še Alisa Rosenbaum, rodi. Čeprav sodi njena družina v razred, ki mu revolucija položi glavo pod giljotino, ta preživi. Leta 1926, potem ko že doštudira filozofijo, emigrira v Združene države. Kot poklicna filozofinja prisega na Nietzcheja, a ga nato zavrne. Prisega na Aristotela, ostane ji logika, prezira pa Kanta. Kot pisateljica se zgleduje po romantiku, humanistu Victorju Hugoju, a ga, kakor sama razpravlja, preseže. Ko snuje Izvir, počne in ugotavlja predvsem to, kako v Roarku zagotoviti lastni filozofiji mesto, vrh pod nebom, ki ga ne bo mogoče preseči. Kakšen je torej njen nazor in kdo postane Howard Roark? Skušajmo sprva zgolj navesti nekaj vtisov.

Roark je do skrajnosti sebi zvest človek. Predan je svojemu delu. Od tega, kar mu svoboda njegovega ustvarjalnega duha zabije v glavo, ne odstopa in za to je pripravljen tvegati službo, žensko, denar in ugled. Iti zelo daleč, zelo daleč na goro; boli njega za izključenega posameznika. Vse udarce prenaša zbrano in v miru. Povsem odsotno je v njem samopomilovanje ali kak drug čustveni eksces. Tuj mu je dvom v lastna načela. Ves prostor avtonomije lahko najde v sebi, čeprav rad gradi zelo visoko.

V svojem filozofskem nazoru Randova prisega na endogeno moč, svobodo in vse, kar je v egu individuuma ne glede na katerikoli družbeni sistem vrednot. Prisoten je prezir do modernih modelov uvajanja kolektivnih vrednot, prezira pojem družbe nasploh. Individualca, ki se je izvil iz mren družbenega, si družba izbere za svojo žrtev in družba je tisto brezvestno nemo tkivo, ki ne ve, da ga potrebuje za lasten razvoj, za postdružbeno. Ayn vrednoti določene oblike moralnosti: pomoč revnim, uteha invalidom kot brezpredmetne napram digniteti osebe, ki nosi plamenico. Žrtvovanje sebe za družbene smotre je največje zlo moderne dobe. V njej se prepletata variacija na Nietzcheja in variacija na projekt razsvetljenstva, ako privzamemo, da se Nietzche in razsvetljenstvo s svojo linijo mislecev v 19. stoletju - omenimo Hegla in Marxa - izključujeta. Za boljšo predstavo o nazorih Randove vam ponujamo transkripcijo intervjuja iz leta 1959, v katerem se v uvodu docela jasno izrazi:

"First of all, I do not call it Randism, and I don't like that name. I call it Objectivism. Meaning a philosophy based on objective reality. Now let me explain it as briefly as I can. First my philosophy is based on the concept that reality exists as an objective absolute, that man's mind reason is his means of percieving it, and that man needs a rational morality. I am primarily the creator of a new court of morality which has so far been believed impossible. Namely, a morality not based on faith, not on arbitrary whim, not on emotion, not on arbitrary edict, mystical or social, but on reason. A morality which can be proved by means of logic. Which can be demonstrated to be true and necessary ...

… My morality is based on man's life as a standard of value. And since man's mind is his basic means of survival, I hold that if man wants to live on earth, and to live as a human being. He has to hold reason as an absolute. By which I mean, that he has to hold reason as his only guide to action, and that he must live by the independent judgement of his own mind, that his highest moral purpose is the achievement of his own happiness, and that he must not force other people nor accept their right to force him. That each man must live as an end in himself and follow his own rational self-interest."

*(Kot prvo, temu ne pravim Randizem in tega imena ne maram. Temu pravim Objektivizem, to je filozofija, ki temelji na objektivni realnosti. Naj razložim karseda na kratko. Prvič. Moja filozofija temelji na konceptu, da realnost obstaja kot objektivni absolut, da je človekov razum ta način, ki ga sprejema, ter da človek potrebuje racionalno moralo. Prvenstveno ustvarjam novo razsodišče moralnosti, ki se je do zdaj zdelo neverjetno. Gre za moralnost, ki ne temelji na veri, na načelnih vzgibih ne na emocijah ne na zapovedih, mističnih ali družbenih, pač pa na razumu. Gre za moralnost, ki jo lahko dokaže pot logike ...

... Moja moralnost temelji na tem, da je človekovo življenje merilo vrednot. In kakor je človekov um način, kako preživi, zagovarjam, da če želi človek živeti na Zemlji kot človeško bitje, potlej se mora oprijeti svojega razuma kot vodnika svojega delovanja. Da zna živeti s samostojnimi odločitvami svojega uma, da je najvišji namen njegove morale lastna sreča. Ne sme zganjati sile nad ostalimi ljudmi in ne sme sprejeti pravice, da jo lahko drugi zganjajo nad njim. Vsakdo mora živeti s ciljem v sebi in slediti svojemu lastnemu zanimanju.)*

Ste slišali, poslušalci, kako zajebana babnica je bila tale Randova? Kritiki, ki se loteva Izvira, je na voljo mnogo vsebin, od koder bi lahko začrtala svojo pot. Mi jo bomo na pot mahnili z eno matafizično krivuljo. Namreč, gre za nekakšno podvojenost, ki pa poraja paradoks. Randova in Roark - čeprav ustvarjata v različnih disciplinah -, sta si skupna v tem, kako ustvarjata. Oba potrebujeta avtonomijo in ustvarjalno svobodo. Če Randova Roarku to sama položi v značaj, pa je tudi zgodovina izdaje Izvira pestra. Preden je njen duh začutil topel dotik tiskarskega stroja, jo je zavrnilo kar dvanajst založnikov, bralstvo pa ji je očitalo, da je roman preveč filozofski. Torej, Randova in Roark sta si blizu.

Paradoks pa tiči v tem, da kolikor je Roark fiktivna oseba, po nekaterih ocenah emanirana iz zastavonoše ameriškega modernizma, Franka Llyoda Wrighta, neposredno soočena z realnostjo, podaja Randova svojo vsebino posredno, s kreacijo fiktivnega prenašalca njenih idej, nekaj v smislu: Tako je govoril Howard Roark. Za razliko od Roarka, ki te možnosti nima, potrebuje Randova fikcijo, da lahko razum in logika nastopita suvereno. Pisateljici moramo dati vso pravico, da si sama izbere način posredovanja svojega nazora. Roark zato res lahko ima to pretanjeno moč svojega razuma, da lahko premika gore, gradi nebotičnike in pri tem ostane na mestu. Morda bi se lahko s stališča dialektike pošalili v smislu, da ni moči brez njej nasprotne moči, brez moči, ki ji nasprotuje, a pustimo se še zaenkrat Randovi zavajat.

Dotaknimo se Roarkovega zagovora na sodišču v samem zaključku romana, govor gre o ustvarjalcu. "Njegov edini motiv je bila resnica. Njegova lastna resnica in njegov napor, da jo doseže na svoj način ... Stvaritev, ne njeni uporabniki. Stvaritev, ne koristi, ki iz nje izvirajo. Stvaritev, ki je dala obliko njegovi resnici. Zanj je bila njegova stvaritev pomembnejša od vseh stvari in ljudi."

Imamo torej sledeče. Resnica je motiv. Resnica, ki je ustvarjalcu lastna, nastopi skupaj z naporom, da jo na svoj način doseže. Rezultat napora je oblika ustvarjalčeve resnice. Če poskusimo slednje združiti, pridemo do trditve, da je resnica ustvarjalcu lastna, ko je v naporu, da jo dosega. To pomeni, da resnica ne leži v ustvarjalcu kot dana, ampak je samo v naporu po njenem ustvarjanju. Resnice prvenstveno ni. Ni je v Roarku niti je ni v realnosti, Randinem objektivnem absolutu. Roark je parafraza mita o Sizifu. Randova je svoj moralni idol obsodila na resnico.

Tukaj zazija razlika med njunima pozicijama. Če je Roark brez izbire obsojen na resnico, si je Randova zavestno ustvarila fikcijo, ki ji posreduje resnico. Ampak, ali se ni znašel v istem položaju tudi Bog? Apriorna fikcija za posredovano resnico, resnico, ki se povrne k človeku? Roarkovo delovanje je morda res lahko zavezano resnici, a je posredovano skozi fiktivno realnost. Zaključimo. Objektivna realnost ostane pri Randovi fiktivna.

Knjiga je v Sloveniji izšla v letu, ki je razblinilo gotovost gospodarja glede prihodnosti, v katero nas vodi, in morda je potrebno brati Izvir tudi kot nenamerno apologijo kapitalizma. Ena od lastnosti kapitala je, da zahteva neprestano delovanje. Ni resnica na sebi ali za nas, ampak brez njega si resnice ni mogoče ustvariti. Povsem jasno nam je lahko, kakor je bilo Marxu in mnogim ostalim kritikom kapitalizma, da je kapitalizem fikcija. Problem je v tem, da si brez te fikcije ni mogoče ustvariti resnice in v tem je problem, ko skušamo dandanašnji misliti onkraj njega.

Izvir je v literarnem smislu precej povprečno delo z zapeljivim slogom, kar je morda prispevalo k njegovi popularnosti. Vsebuje tudi za naš čas še vedno zanimivo moralno in filozofsko agendo vredno prespraševanja. Najbolj zanimiv je v tem, da se nam je vrnil na police s svojim sijajem ravno v času, ko so bleščice morda že začele padati z napete obleke in nam nove podobe onkraj še ni dano videti.

"Zdaj razumete, zakaj sem vrgel v zrak Cortland. Jaz sem ga projektiral. Jaz sem vam ga dal. Jaz sem ga tudi uničil. Uničil sem ga, ker nisem imel druge izbire, saj je bil dvakratna pošastna spaka: po obliki in namenu.

Nasvidenje v naslednji vojni.










Komentarji
komentiraj >>

Re: AYN RAND: IZVIR. Kultni roman ameriškega liberalizma, ki mu je uspelo uspeti.
Kr_en [27/02/2010]

Zanimiv komentar. Si bi mislu, da jo boste raztrgali:), ampak ste napisali zelo dober komentar in tudi utemeljeno kritiko. res pohvale
odgovori >>

Re: AYN RAND: IZVIR. Kultni roman ameriškega liberalizma, ki mu je uspelo uspeti.
Bine [15/02/2010]

Čestitke založbi in prevajalcu! Zdaj pa čimprej še Atlas Shrugged, ki je knjiga knjig. Lep pozdrav, Bine.
odgovori >>