Konec minulega leta je založba Modrijan poskrbela, da smo dobili prvi slovenski prevod Orwellovega dela Poklon Kataloniji. Nekoliko nenavadno je, da je ravno to Orwellovo delo, ki je bilo prvič izdano že leta 1938, bilo izvzeto iz korpusa prevajalskih projektov naše socialistične ere.
Konec minulega leta je založba Modrijan poskrbela, da smo dobili prvi slovenski prevod Orwellovega dela »Poklon Kataloniji«. Nekoliko nenavadno je, da je to Orwellovo delo, ki je bilo prvič izdano že leta 1938, bilo izvzeto iz korpusa prevajalskih projektov naše socialistične ere.
Navkljub Orwellovi socialistično-sindikalni orientaciji, splošni popularnosti njegovih zadnjih romanov (Živalska farma in 1984), ki sta plod ravno »španske« izkušnje«, in kljub in dejstvu, da so naši španski borci imeli izjemen, skoraj že mitološki status znotraj narodnoosvobodilne zgodbe, je bilo delo nekako odrinjeno na stran. V srbohrvaškem jeziku so ga dobili četrt stoletja prej, torej pomenljivega leta 1984, takrat, ko smo mi dobili drugo izdajo istoimenskega romana.
Zanimanje za to Orwellovo delo je bilo le malenkost boljše na Zahodu. Orwellov dotedanji založnik Victor Gollancz je v prepričanju, da bi knjiga škodovala že tako razdrobljeni republikanski strani ali šla v nos komunističnim simpatizerjem, odlašal z izdajo. Edini prevod v tuj jezik za časa Orwellovega življenja je bil italijanski, ki je izšel 10 let po prvi izdaji.
Orwellovo pričevanje se je v prvih letih po španski državljanski vojni premočno razlikovalo od mainstream slike, ki je prevladovala v zahodnem, predvsem britanskem časopisju. To je bilo po mnenju Orwella skozi celotno dogajanje potopljeno v propagandno meglico, ki se je razširjala od španske republikanske vlade, zahodnih levičarskih intelektualcev pa do sovjetske komunistične partije.
Tudi Zahod kot vojni zmagovalec druge svetovne vojne je hitro pozabil na svoja mlačno trgovinska predvojna leta, ko je paktiral in prodajal dele Evrope Hitlerjevim zahtevam. Celi dve leti pred sramotnim Muenchenskim sporazumom, ko so bodoči zavezniki še prodajali države v zameno za mir, se je nezadržni širitvi fašizma najprej zoperstavilo ravno tisoče zgolj sindikalno organiziranih delavcev in kmetov v Španiji. Orwell, ki je sam prisostvoval v tej skupnosti, je v njej videl nekaj, kar se je vzpostavilo samodejno, brez intervencije denimo partije kot prinašalke razredne zavesti.
»Bil si v skupnosti, kjer je bilo upanje nekaj običajnejšega kakor apatija in cinizem, kjer je beseda »tovariš« dejansko pomenila tovarištvo in ni bila, kakor v večini dežel, zgolj puhla fraza. Tu je človek resnično vdihaval zrak enakosti«. Tako je Orwell strnil svoje izkustvo iz še ideoloških časov prve polovice 20. stoletja. Orwellova izkušnja političnega entuziazma je izreden dokument, ki priča o tem, da so generacije zelo mladih ljudi nedavno nazaj bile pripravljene prepotovati stotine kilometrov, zapustiti svoje domove in v končni fazi zastaviti lastna življenja za svoje politično prepričanje.
Obenem nam ta točka odpre tudi zagato našega bojda nadideološkega časa, ki bi tovrstno dejanje rokohitrsko odpravil kot zaslepljenost, relikt preteklosti ali celo kot pomanjkanje izobrazbe. Čeprav je od tega dogodka minilo že dobrih 70 let, upravičeno dvomimo, da je vedno bolj tehnokratska in nad ideologijami vzvišena Evropa bila kdaj zmožna misliti ta čas. Orwell, ki ga lahko štejemo za resnega in izrazito političnega misleca, se je tega izredno težavnega poizkusa lotil takoj ob vrnitvi domov, leta 1937.
Pred očmi je torej imel lastno parcialno izkušnjo in udeležbo, kar so obenem bili tudi glavni argumenti v kasnejših diskreditacijah njegovega pričevanja. Za naš čas morda ni več toliko pomembno, ali je delo verodostojno iz zgodovinskega vidika, čeprav vemo, da mu je vrsta ljudi z bližanjem konca Francove vladavine priznavala stvarno in zanesljivo zgodovinsko pričevanje. Po eni strani gre gotovo tudi za odličen vpogled v razmerja znotraj posameznih ideologij, predvsem na tako imenovani levici, ki jo za nazaj razumemo preveč monolitno, čeprav razlike znotraj nje pomenijo nič drugega kot razlike med politično enakostjo in totalitarizmom.
Njegova analiza je bila usmerjena predvsem v kritiko ravnanja komunistične strani pod vplivom partije Sovjetske zveze, ki je skušala počistiti vse ostale neprilagodljive leve opcije. Ravno zaradi teh sporov je tudi Orwell skoraj izgubil glavo, ko so njegovo delavsko milico POUM skupaj z anarhistično CNT po barcelonskih uličnih nemirih razglasili za ilegalno.
Orwell, ki se je prostovoljno prišel borit za pravo stvar, je v končni fazi moral pod težo lažnih obtožb, ki jih je razširjala sorodna politična opcija, pobegniti iz Španije. Mnogi njegovi soborci so zaradi tega bili obsojeni na zapor ali preprosto ustreljeni.
To je bila osrednja Orwellova motivacija pri premisleku Španske državljanske vojne in njenega ideološkega predznaka. Kasneje je svoje premišljevanje nadaljeval v literarni obliki, v noveli »Živalska farma«, s katero je pravzaprav sploh zaslovel, in v svojem zadnjem romanu 1984.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>