* Širša glasbena pokrajina evropskega rocka, še bolj pa bluesa, ne bi bila takšna, kot je, če bi nanjo ne vplivala dva danes manj znana angleška glasbenika. Prvi, nekoliko starejši, je Alexis Korner, ki je zaradi nepregledne množice glasbenikov, ki so bili pri njem v šoli in nato zasloveli, dobil vzdevek "The father of us all", oče nas vseh, torej. V njegovih bluesovskih zasedbah so sodelovali na primer bodoči Stonesi, Robert Plant in Jack Bruce ter Ginger Baker kot dve tretjini skupine Cream. A njen tretji steber, Eric Clapton, je tako kot tudi Mick Taylor ali Peter Green svoje vajeništvo opravil pri Johnu Mayallu, enem najbolj inovativnih belih bluesmanov, ki vztrajno ustvarja vse od šestdesetih pa do danes.

Za razliko od strožje usmerjenega Kornerja je bil John Mayall vedno pripravljen raziskovati in širiti meje svoje v osnovi bluesovske godbe, nadgrajene z izrazito osebnim izrazom. Čeprav je danes nemara bolj znan po svojih rockovskih posnetkih s Claptonom, pa je že na njegovem prelomnem albumu Blues from Laurel Canyon iz leta 1968 poleg jasnih in prodornih kitarskih riffov Micka Taylorja zaznavno še nekaj drugega. Če je Mayall na Blues from Laurel Canyon ustvaril enega svojih najbolj prodornih albumov, kar se tiče rockovkse neposrednosti, pa je na njem hkrati pokazal, kako se da z bluesovskimi vzorci in njihovo bogato paleto emocionalnih vsebin pripovedovati intimno zgodbo sodobnega posameznika - vključno z vzletom letala, iskanjem novega doma, romantično idealizacijo narave do intimnih ljubezenskih doživetij in celo širšega družbenega komentarja. Kajti najpomembnejšo vlogo si v Mayallovem umetniškem izrazu delita dve občutljivosti: po eni strani njegov intimistični individualizem z intenzivnim doživljanjem lastne emocionalne zgodbe, po drugi pa lucidno prepoznavanje Zeitgeista in širše družbene problematike. Med njegovimi skladbami se tako poleg hipijsko-sanjave ljubezni pojavlja tudi refleksija osamljenosti kot njene posledice, potem pa v skladu s premiki popularne duhovnosti še zavzeta skrb za okolje.

Toda John Mayall je bil nadvse občutljiv tudi za sočasne glasbene razvoje. Iz takrat prelomnih blues rockovskih hibridov je bluesu dodajal intimno folkovsko noto zaljubljenega trubadurja, eksperimentiral z različnimi zasedbami, v katerih je čedalje bolj prevladovala želja po čim večji glasbeni dovršenosti z ekstenzivnimi solističnimi pasažami. Te zdaj niso več vključevale le električne kitare, temveč flavto, saksofon, klasično kitaro, klavir ali orglice, pri čemer so njegove zasedbe brez bobnov pomenile premišljen premik k zahtevnejši formi. V začetku sedemdesetih je Mayall, ki je nedvomno poznal takratno jazzovsko dogajanje z Milesom Davisom in njegovimi elektrificiranimi fusion eksperimenti na čelu, v živo posnel dva koncertna albuma, ki sta bluesu dodajala izdatno mero jazzovske senzibilnosti. Tokrat bomo poslušali drugega iz leta 1972, ki nosi naslov Moving On. Kot že prej na albumu Jazz Blues Fusion je Mayall izdatno profitiral zaradi odlične zasedbe. Zvest svoji bluesovski osnovi Mayall tukaj ponudi bogato zvočno izkušnjo, ki je jazzovska v bistvu toliko, kolikor so jazzu zavezani posamezni glasbeniki. Bopovske basovske linije, sinkopirana bobnarska podlaga in seveda navdihnjene solaže, ki preprosto bluesovsko neposrednost daleč presegajo. Tukaj velja še posebej omeniti zahtevne Owensove ekspresivne pasaže na sopranskem saksofonu, a tudi njegove lepe melodije na flavti pa seveda sočno kitaro Freddyja Robinsona in lenobne, skulirane solaže trobentača Blueja Mitchella.

Mayall, ki poleg petja igra kitaro, klaviature in orglice, je na ta, od prejšnjega nekoliko bolj organsko zveneči album vključil tudi dve prijetni, nekoliko soulovsko zveneči baladi; tipično - eno okoljevarstveno ("Keep Our Country Green") in eno lirično ("Christmas '71"). Sicer večino albuma predstavljajo bolj živahne skladbe, ki pa še vedno vse natančno ujamejo dano emocionalno nianso: naj bo to optimistična spodbuda ("Do It"), potreba po koraku naprej ("Moving On"), suverena samozadostnost ("Reasons") ali stresnost življenja ("High Pressure Living"). Na Moving On zveni Mayall polno in zrelo, saj mu njegovo natančno poznavanje bluesovskih struktur omogoča, da jih kar najbolj izkoristi, a ne gre nikoli čeznje - za to poskrbi njegova motivirana spremljevalna skupina.

pripravil Andrej Hočevar