Pravosodni minister Aleš Zalar je javno napovedal paket predloga ustavnih sprememb, o katerem se je včeraj začelo medresorsko usklajevanje, do vlade pa naj bi prišel 15. februarja letos. Pri spremembah so, kot je povedal minister, sledili minimalističnemu principu. Kar naj bi nekako pomenilo, da gre za tolikšno poseganje v ustavo, kolikor je to res nujno, saj so poseganja v vsako ustavo v vsaki demokraciji praviloma redka, zato se ustavo spreminja s tresočimi rokami. Kljub prispodobi - primerni bolj za dopoldansko stanje duha literarnega krožka kluba Nove revije, kot pa resni in strokovno utemeljeni pobudi za ustavne spremembe - pa bi naj bil osnovni cilj predlagatelja ustavnih sprememb za naslednjo republiko zavarovanje avtoritete ustavnega sodišča.

V novi in naslednji republiki, ki jo bo v primeru uspešno uveljavljenih sprememb prinesla preurejena ustava, bi naj potemtakem veliko lažje dihalo s pobudami za ustavne presoje najrazličnejših reči že tako ali tako preobremenjeno Ustavno sodišče. To bi naj predlagatelji dosegli s spremembo 160., 161. in 162. člena domače Ustave, ki opredeljujejo sedanje pristojnosti Ustavnega sodišča, razveljavitev posameznih za neustavne spoznanih zakonov ali drugih podzakonskih aktov in sam postopek pred sodiščem. S tem naj bi se vse pristojnosti ustavnega sodišča opredelile na enem mestu, kajti zdaj to lastno pravno podlago črpa iz kar štirih zakonov.

Zadevno preobremenjenost ustavnega sodišča bi tako naj odpravile predvsem naslednje vsebinske novosti naslednje republike. Ustavosodno presojo nekaterih podzakonskih predpisov bi namesto ustavnega opravljala tudi druga sodišča, ustavno pa bi obdržalo privilegij, da lahko posamezen podzakonski akt, za katerega ugotovi, da je v neskladju z ustavo, razveljavi. V ustavi naslednje republike bi naj tudi dobesedno zapisali, kdo vse lahko sproži ustavno presojo posameznega zakona ali akta ter s tem bistveno skrčili prosto po domačem pravnem redu do tega upravičenih organov, Ustavno sodišče pa se bo prosto odločalo tudi, katere pobude in pritožbe sploh bo sprejelo v obravnavo.

V naslednji republiki tako naj ustavosodne presoje posameznih podzakonskih predpisov ne bi več mogli zahtevati: generalna državna tožilka, informacijska pooblaščenka, Banka Slovenije in še Računsko sodišče. Ta pravica pa bi naj ostala za: tretjino poslancev, državni svet, predsednika republike, vlado, varuhinjo človekovih pravic, samoupravno lokalno skupnost in reprezentativne sindikate za območje države. Za polno uveljavitev teh sprememb bo sicer potrebno spremeniti še zakon o ustavnem sodišču in prav tako z dvotretjinsko večino v državnem zboru sprejeti še poseben zakon, s katerim bi se zakoličil dokončen prenos pristojnosti presoje podzakonskih aktov na druga sodišča.

Predlog ustavnih sprememb za naslednjo republiko naj bi po besedah predlagatelja, ministra za pravosodje Aleša Zalarja, užival visoko stopnjo političnega in strokovnega soglasja. V predhodnem povpraševanju naj bi mu načelno podporo tem spremembam zagotovile tudi vse poslanske skupine državnega zbora, kar je pomembno, saj je zanje potrebna dvotretjinska večina. Toda če bo do uveljavitve ustavnih sprememb res prišlo, škarje za ustavno platno pa imajo v svojih rokah poslanci državnega zbora, temu le ne bo zaradi osnovnega cilja in namena ustavnih sprememb, s katerim se javno postavlja predlagatelj in minister za pravosodje, torej zavarovanja avtoritete ustavnega sodišča.

Temu je predvsem tako, ker na Slovenskem v spodbijanju avtoritete domačega ustavnega sodišča prednjači prav strankarska politika. Nenazadnje tudi ta koalicija in vlada. Nazadnje s presojo ustavnosti arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, ki sta ga domači premier Borut Pahor in hrvaška kolegica Jadranka Kosor podpisala 4. novembra lani. Še isti mesec ga je ratificiral tudi hrvaški sabor, pri nas pa se je kot običajno zapletlo. Če ustavne presoje arbitražnega sporazuma ne bi zahtevali koalicija in vlada, bi to storila opozicija. Zato sedaj državni zbor čaka na mnenje ustavnega sodišča, tako koalicija kot opozicija pa že napovedujeta tudi možnost razpisa sicer popolnoma neobvezujočega posvetovalnega referenduma. S tem pa se bo breme nadaljnje usode sporazuma preneslo kar na domače ljudstvo.

Za ustavne spremembe, ki jih je javno obelodanil predlagatelj in pravosodni minister, v državnem zboru ne bo težko zagotoviti potrebne dvotretjinske večine, avtoriteta ustavnega sodišča pred očmi slehernega na Slovenskem živečega sočloveka pa ne bo prav nič bolj zavarovana. Celo zmanjšala se bo, saj bi naj glede na predlagane spremembe brez pravice sprožanja ustavnih presoj posameznih aktov in podzakonskih aktov ostali predvsem izrazito nadzorni organi in institucije dela domačih tovrstnega nadzora še kako potrebnih oblasti. Tudi dela državnega zbora in vlade. To so predvsem pravzaprav vsaki oblasti nemili: informacijska pooblaščenka, generalna državna tožilka, Banka Slovenije in Računsko sodišče.

Predlog ustavnih sprememb za naslednjo republiko tako le ne obeta večje avtoritete ustavnega sodišča in s tem tudi kaj boljšega delovanja domačega pravnega sistema. Temu je predvsem tako, ker je v njemu pač moč razbrati, da tudi ta zakonodajna in izvršna oblast nista imuni na osnovno oblastniško skušnjavo, kako obrezzobiti ali vsaj proceduralno onemogočiti nekatere ključne nadzorne inštitucije zakonitosti dela oblasti. Trn v peti tudi te vlade tako ostajata Nataša Pirc Musar kot informacijska pooblaščenka in Igor Šoltes kot predsednik Računskega sodišča. Predvsem temu pa le ne bo več tako, če bodo predlagane ustavne spremembe in naslednja Republika res uveljavljene. Toda tako to gre.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s spremembami ustave za naslednjo republiko v zobeh prispeval Tomaž Z.