Zamiki, zamolki in tišine, po Deleuzeu jecljanje – stuttering – je tisto, kar poslušamo v današnji pesmi Gherasima Luce. Današnji Zajtrk avantgarde je posvečen romunskemu pesniku, ki se je 1913. leta rodil v Bukarešti in je po drugi vojni našel svoje doživljensko prebivališče v Parizu in je v francoskem jeziku našel tudi svoje novo sredstvo izražanja. Pri enainosemdesetih letih – leta 1994 - so ga zaradi higienskih razlogov vrgli iz stanovanja in Gherasim Luca je samomorilno skočil v bližnjo reko Seno. Eno leto kasneje se tudi Deleuze – ki je imel Luco za najboljšega francoskega pesnika – vrže skozi nekakšno manjšo oviro, le da je pri njem to okenska polica in so namesto vodnate Sene betonska tla.

Luca je v letu 1945 napisal tudi kritiko surrealistične inštitucionalizacije, ki nosi naslov Dialektika dialektike. V njem francoskim surrealistom meče v obraz zaustavitev njihovega delovanje in zahteva vednoprisotno radikalizacijo že ugledanega.

A se sedaj rajši povrnimo k poslušanemu! Naslov pesmi je Passionnément. Poslušamo jo v treh delih, prvega ste že slišali, drugega boste sedaj, tretji pa bo služil namesto vznesenega končnega nagovora.

Passionnément



V slišani pesmi, ki je bila predvajana na francoskem radiu 5 let nazaj, je glasba, ki je dodana pesmi, povsem odvečna. Zapolnjuje težke praznine in odstira povsem nove zadeve, ki pesem v bistvu opetnajstijo za moč. Toliko o overall pogledu na izvedbo. Glede samega koncepta pesmi pa gre – spet po Deleuzu – za to, da besede v njej postanejo afektne gmote energije, neoznačujoča jecljanja znotraj jezika, ki neposredno razrvajo same jezikovne konvencije. To seveda ni daleč od ludistične igre, od radikalizacije nihilizma v sedemdesetih letih in obrata k poprej pozabljenim avantgardam. Le da se to zgodi na poseben način. Gre za trenutek ujetosti v tuj jezik, ki ga poskuša Gherasim Luca dekonstruirati in mu želi odvzeti fašistično moč označevanja. A na koncu očitno klone. Deleuze je odkrival bistvo v jecljanju, je pa ob vsem tem jasno, da to jecljanje preneha, se utiša in da pot označevanju, ki ga Luca zaključi s čistimi besedami: Ljubim te strastno ali po njegovo Je t'aime passionnément. Vprašanje pa je: koga, označevanje ali igro?