Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
gherasim luca! (1954 bralcev)
Petek, 22. 1. 2010
Andrej Tomažin




Zamiki, zamolki in tišine, po Deleuzeu jecljanje – stuttering – je tisto, kar poslušamo v današnji pesmi Gherasima Luce. Današnji Zajtrk avantgarde je posvečen romunskemu pesniku, ki se je 1913. leta rodil v Bukarešti in je po drugi vojni našel svoje doživljensko prebivališče v Parizu in je v francoskem jeziku našel tudi svoje novo sredstvo izražanja. Pri enainosemdesetih letih – leta 1994 - so ga zaradi higienskih razlogov vrgli iz stanovanja in Gherasim Luca je samomorilno skočil v bližnjo reko Seno. Eno leto kasneje se tudi Deleuze – ki je imel Luco za najboljšega francoskega pesnika – vrže skozi nekakšno manjšo oviro, le da je pri njem to okenska polica in so namesto vodnate Sene betonska tla.

Luca je v letu 1945 napisal tudi kritiko surrealistične inštitucionalizacije, ki nosi naslov Dialektika dialektike. V njem francoskim surrealistom meče v obraz zaustavitev njihovega delovanje in zahteva vednoprisotno radikalizacijo že ugledanega.

A se sedaj rajši povrnimo k poslušanemu! Naslov pesmi je Passionnément. Poslušamo jo v treh delih, prvega ste že slišali, drugega boste sedaj, tretji pa bo služil namesto vznesenega končnega nagovora.

Passionnément



V slišani pesmi, ki je bila predvajana na francoskem radiu 5 let nazaj, je glasba, ki je dodana pesmi, povsem odvečna. Zapolnjuje težke praznine in odstira povsem nove zadeve, ki pesem v bistvu opetnajstijo za moč. Toliko o overall pogledu na izvedbo. Glede samega koncepta pesmi pa gre – spet po Deleuzu – za to, da besede v njej postanejo afektne gmote energije, neoznačujoča jecljanja znotraj jezika, ki neposredno razrvajo same jezikovne konvencije. To seveda ni daleč od ludistične igre, od radikalizacije nihilizma v sedemdesetih letih in obrata k poprej pozabljenim avantgardam. Le da se to zgodi na poseben način. Gre za trenutek ujetosti v tuj jezik, ki ga poskuša Gherasim Luca dekonstruirati in mu želi odvzeti fašistično moč označevanja. A na koncu očitno klone. Deleuze je odkrival bistvo v jecljanju, je pa ob vsem tem jasno, da to jecljanje preneha, se utiša in da pot označevanju, ki ga Luca zaključi s čistimi besedami: Ljubim te strastno ali po njegovo Je t'aime passionnément. Vprašanje pa je: koga, označevanje ali igro?

 



Komentarji
komentiraj >>