Sobota, 23. 1. 2010
zoranp
Tokrat oddelujemo še en lanskoletni glasbeni dolg. Glasbeniku, ki je ta album podpisal, bi bili to dolžni že zaradi njegovega zgodovinskega pomena za tisti segment v afriški popularni godbi, ki ga umeščamo v t. im. »Lusofonsko Afriko«, četudi sam album ne bi bil kaj posebnega. A album »Bairro« je tudi po glasbeni vsebini eden boljših »lusofonskih« albumov zadnjih dveh, treh let ter eden boljših, kar jih je Bonga posnel v svoji skoraj 40 let trajajoči glasbeni karieri. (v celoti!)
* Tokrat obdelujemo še en lanskoletni glasbeni dolg. Glasbeniku, ki je ta album podpisal, bi bili to dolžni že zaradi njegovega zgodovinskega pomena za tisti segment v afriški popularni godbi, ki ga umeščamo v tako imenovano »Lusofonsko Afriko«, pa četudi sam album ne bi bil kaj posebnega. A album »Bairro« je tudi po glasbeni vsebini eden boljših »lusofonskih« albumov zadnjih dveh ali treh let ter eden boljših, kar jih je Bonga posnel v svoji skoraj 40 let trajajoči glasbeni karieri. In v teh letih se jih je v njegovi diskografiji nabralo več kot 30; pa k njim ne prištevamo različnih kompilacij, na katerih so se pojavljale njegove najuspešnejše skladbe.
Ja, ob Cesarii Evorí je Bonga zagotovo najbolj prepoznavna osebnost lusofonske glasbene ponudbe v Afriki, po svoji zgodovinski vlogi pa zagotovo najpomembnejša. Vlogo, ki jo je odigral v svojem okolju, in pomen njegove ustvarjalnosti zanj je mogoče mirno primerjati s tistim kakšnega Fele Kutija, Miriam Makebe ali Thomasa Mapfume, če izpostavimo samo nekaj naključnih osebnosti podobnega glasbenega in družbeno političnega angažiranja ter usode. Začel je v izgnanstvu v času, ko je bila njegova domovina Angola še portugalska kolonija. Temeljne nastavke svojega glasbenega ustvarjanja je izoblikoval ob sodelovanju v borbi za njeno neodvisnost, ustvarjalno kritično-ozaveščujočo držo pa je ohranil tudi pozneje, ko je spoznal, kam je po-osamosvojitveno ravnanje domače politične elite pripeljalo novo državo. Zadržal jo je vse do danes, čeprav seveda ni več tako eksplicitna in radikalna, kot je bila nekoč. Morda tudi zaradi distance do domačega dogajanja, ki jo je v zadnjem obdobju vzpostavil s svojega ustvarjalnega evropskega eksila, in zaradi novih zgodb, ki se jih je navzel v njem, čeprav ves čas deluje na relaciji Lizbona-Pariz-Luanda, v domovini pa ostaja vsa ta leta zelo popularen.
To je zgodovina, ki jo je vredno omenjati, vendar je tudi res, da smo jo na tem radiu ob številnih preteklih priložnostih že dodobra predstavili. Bonga je namreč prisoten v programu tega radia od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja in tako ali drugače smo predstavili prav vse albume, ki jih je posnel v tem času, pa še kakšnega starejšega za povrh. Res pa je, da je od njegovega predhodnega pravega, aktualnega in avtorskega albuma »Maiorais«, ki smo ga predstavljali, minilo slabih pet let, tako da je tudi zato današnji »Bairro« prava priložnost za ponovno srečanje z njim.
No, zaradi korektnosti je treba povedati, da je konec lanskega leta založba Lusafrika, ki zadnje obdobje izdaja njegov glasbeni opus izdala njegov najnovejši album, ki pa je »The Best of …« in vsebuje izbor iz njegovega celotnega dosedanjega ustvarjanja – od legendarne »Angola 72« naprej. Tako z nekoliko starejšim »Bairro« še vedno predstavljamo njegov zadnji pravi album.
Čeprav album »Bairro« na ovitku uradno nosi letnico 2008, je zares izšel v začetku lanskega leta in se je potem v glasbeni javnosti počasi uveljavil. Zato samo na videz predstavljamo stare stvari, saj je njegova vsebina še vedno zelo aktualna. Kot že rečeno, je album nastajal kar nekaj časa, k čemur je svoje prispeval tudi Bongov ustvarjalni postopek. Ne samo, da je Bongo sam pisec besedil in glasbe vseh štirinajstih na album uvrščenih pesmi; sam je potem vsako pesem tudi aranžiral primerno zasedbi, ki jo je izvedla, ter na koncu odigral tudi vlogo producenta celotnega albuma. Skladbe so bile posnete v studiu v Lizboni, za izid pa so jih pripravili v studiu v Parizu; in samo snemalca ter fotograf so bili ob Bongi dodatni sooblikovalci tega albuma. Seveda poleg sodelujočih glasbenikov, ki se jih je skozi album zvrstilo kar lepo število. Čeprav se nekateri pojavijo večkrat, pa je Bonga v resnici zasedbo sestavljal za vsako skladbo posebej. In čeprav je instrumentalizacija na prvi prisluh akustična, je v kar nekaj skladbah uporabil tudi elektronske pripomočke, programiranje, klaviature, umetne ritme in podobno. Vendar pa je tudi res, da je ostali instrumentarij v glavnem akustično tradicionalen; predvsem tolkalski s kakšno kitarsko, harmonikarsko ali godalno nadgradnjo. Povezovalni element vsega tega pa je seveda Bongov glas in pa njegova igra na dikanzo, tradicionalno angolsko glasbilo iz bambusa, ki je daljni sorodnik danes bolj poznanega brazilskega birimbaua.
Skozi tako stkano zvočno teksturo se potem mehko in elegantno pomikamo skozi zgodbe, ki jih je Bonga na tem albumu vpel v večinoma tri- do štiriminutne pesmice, vse prežete z zanj značilno melanholijo, a tudi plesnostjo.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>