Ko avtor doseže sinergijo med dvema temama, torej ko si akterka po bojevitem radikalno levičarskem govoru nadene krzno, perje in zapestnice ter odide v svet na iniciacijsko preizkušnjo, lahko samo občudujemo dosežke literature naše dobe, ki je očitno dokončno premagala Carlosa Castanedo.
“Zenfl je bil v resnici prej jezikoslovec kot avtor. Raje kot romane je imel slovarje. Njegov načrt je bil, da bi, ko bi bil enkrat na prostosti, sestavil besedišče taboriščnega žargona. In na tem je delal prav do svojega samomora. Ker ni zaupal naravi resničnosti, po kateri se je moral prisilno gibati, je varoval neokrnjenost svojih sanjskih prostorov, tako da je vanje nastavljal pasti, namenjene nezaželenim gostom, metafizične limanice, vabe.“
Antoine Volodine se v svoji najslavnejši knjigi na tak način predstavi kar sam. Prejšnji citat je nasploh dobro izhodišče za razmišljanje o tem nenavadnem tekstu. Pozorni postanemo na razkošni besednjak, intertekstualni ustvarjalni princip in kanček milenaristične sle po koncu sveta, pripovedi in vsega vmes.
Vse, kar je vmes med pripovedjo in svetom, torej odnos med akterji, okoljem in avtorjem, je krepko načeto, ali bolje, postavljeno z novega zornega kota. Posredovanje resničnosti pri Volodinu ni vzročno, niti simbolično, niti povsem referenčno, kot smo vajeni pri Borghesu, ki nam je tu najboljši vodnik. Simboli, na katere se sklicuje avtor niso toliko literarni, kot so megleno politični, medlo antropološki in temeljito frivolni.
Ta frivolnost se kaže v fragmentiranem teatru dogajanja, ki ga oblikujejo dejanja likov, ki imajo povsem deklarativno vrednost. Ali po domače, dogajanje v Nižjih angelih je tam zato, ker se lepo sliši. To ne pomeni, da je tok teh polzapomnjenih podob brez vodilne estetike – preko oblih in tolstih podob se do nas filtrirajo kosci političnega žargona dvajsetega stoletja, predvsem marksističnega, potopljenega v ikonografijo vojne in tehnik nadzora.
Vse to spremlja še praktična izkušnja, oponašana v polnosti svojega jezikovnega izraza, od usmrtitev do zasliševanja do očividskega pričevanja. Na tem mestu je potrebno pohvaliti prevod Suzane Koncut, ki uspe slediti avtorjevi izredni gibčnosti ter nagnjenju k okraševanju jezika.
Moment, ki ta postmoderni seznam drži skupaj pa ni formalističen v kakem slovničnem smislu, pač pa v žanrskem. Bralci, veselite se, kajti enkrat za spremembo se avtor pri iskanju opore za svojo reformulacijo besede ni ozrl k slovnici, pač pa k znanstveni fantastiki. Zakaj pa ne, ta ima tudi jasen, skorajda binaren pojmovnik, iz katerega lahko bralci sestavljajo pomen, da se ne dolgočasijo med veliko jezikovno predstavo. Veliko vojno razdejanje je za nami, rastline rojevajo sivo sadje, poslali smo izvidnika, a se ta ni vrnil. Jezik znanstvene fantastike vzhodnega bloka s svojo fascinacijo nad redukcijo snovi in potujitvijo vsakdanjega je reproduciran v nepristnem sijaju in predstavlja vitalen del besedila.
Odmev Stanislava Lema in bratov Strugacki je viden tudi v oblikovni razdelitvi romana na devetinštirideset dvo- ali tristranskih poglavij, ki nosijo imena likov, ki jih besedilo vsakokrat izvrže. Ta imena so ravno taka eksotična zmes angleških, nemških, armenskih, turških in ostalih elementov na ruski podlagi, kot smo je vajeni iz kozmopolitskih klasikov znanstvene fantastike, skupaj z znano razdelitvijo na epizodična mini-poglavja. Omenjenim imenom na koncu knjige pokloni nekakšno spominsko plaketo, ki bi lahko bila kazalo, a je v bistvu ponazoritev avtorske logike postmodernega fetišizma.
A Volodine oba ta momenta – politično in futuristično tekstovnega, neločljivo povezuje s šamanizmom, torej popisi stepskega, romantiziranega nomadskega imaginarija, kar je morda poklon pustolovski literaturi devetnajstega stoletja, njenemu realističnemu slogu in romantičnemu principu. Ko avtor doseže sinergijo med dvema temama, torej ko akterka po bojevitem radikalno levičarskem govoru nadene krzno, perje in zapestnice ter odide v svet na iniciacijsko preizkušnjo, lahko samo občudujemo dosežke literature naše dobe, ki je očitno dokončno premagala Carlosa Castanedo.
Volodine svoji usmeritvi pravi posteksotizem, menda posmehljivo in v odzivu na željo medijev po klasifikaciji njegovega dela. Posmehljiva je postavka, da je njegova literatura eksotična, saj je ikonografija v tem težkem postmodernizmu drugotnega pomena, ker zgolj daje obliko besedilno-pomenskim igram, namesto da bi izražala nek domneven pomen, notranjo kvaliteto, pogansko vero v magično moč simbolov. Simboli so prav po post-krščansko popljuvani in vrženi levom v upanju, da se bo v gladiatorski areni iz njih izoblikoval intuitiven red.
Kar se pa tiče vrednosti tega teksta za bralca, ki se ne bi nujno rad spopadal z implikacijami knjige, ampak ga zanima zabavna vrednost, bom rekel takole – Volodine je bolj sproščen kot Emil Filipčič in bolj berljiv kot Samuel Beckett. Izkušnja branja stimulira tretje oko, a ne podpira prebiranja na dolgi rok. To knjigo jemljite kot kaprico, kot nekaj, kar boste brali v odlomkih med različnimi dnevnimi opravili. V tej luči je pohvalno in začudenja vredno, da še obstaja občinstvo za avtorje, kot je Volodine.
Recenziral je Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>