Torek, 26. 1. 2010
nina_sl
Valjarević se v Comu ne napihuje z kakšnim velikopoteznim opisovanjem svoje notranje razklanosti, niti se ne poskuša od dogajanja distancirati z navideznim pronicljivim opazovanjem skritih elementov medčloveških odnosov. Pronicljivega opazovanja so deležni predvsem izbor vin in žganih pijač, kulinaričnih poslastic in zadnjica mlade natakarice, s katero se sčasoma spoprijatelji ...
»Blagodejna moč samote ali zakaj je dobro imeti štipendijo«
Sredi prejšnjega leta je v okviru zbirke S poti Cankarjeve založbe izšel drugi roman srbskega pisatelja Srdjana Valjarevića z naslovom Como. Velik hit med srbskim bralstvom sledi pisateljskemu prvencu avtorja z naslovom Zimski dnevnik, čeprav je bilo treba nanj čakati skoraj deset let. Okvir romana predstavlja enomesečno bivanje ob italijanskem jezercu Como, kamor je junaka zgodbe pripeljala nagrada Rockefellerjeve fundacije. To nagrado je v resnici leta 1998 avtor tudi dobil.
Valjarević se v Comu ne napihuje s kakšnim velikopoteznim opisovanjem svoje notranje razklanosti, niti se ne poskuša od dogajanja distancirati z navideznim pronicljivim opazovanjem skritih elementov medčloveških odnosov. Pronicljivega opazovanja so deležni predvsem izbori vin in žganih pijač, kulinaričnih poslastic in zadnjica mlade natakarice, s katero se sčasoma spoprijatelji.
To ne pomeni, da junaku, oz. Valjareviću ni jasno, kje se nahaja in kaj se dogaja okoli njega. Lahko bi rekli, da na ta način brez besed opisuje dogajanja v Srbiji druge polovice devetdesetih let – ker ima polno glavo političnega sranja, ki ga sploh ne zanima, ter kaotičnega opredeljevanja za in proti. Zdaj pa ima na voljo en mesec časa in krasno ultra bogatunsko vilo; zato tiho vdihne, se nasmehne, popije malo vina in upa, da ne bo prehitro minilo.
Roman se dogaja točno en mesec, na kar kaže tudi njegova struktura. Sestavljen je namreč iz tridesetih poglavij, torej po eno poglavje za en dan v mesecu. Ker tako v resnici beremo neko vrsto dnevnika, je občutek bližine in identifikacije z dogajanjem še bolj intenziven, kot bi bil sicer. Vila, kjer junak živi, je polna eminentnih znanstvenikov in intelektualcev, ki se večinoma hočejo pokazati v luči tega ali onega uspeha, za katerega so si najbrž leta in leta prizadevali.
Naš junak pa meni nič, tebi nič, tako rekoč po naključju dobi prestižno štipendijo in se nekoliko zdolgočasen in z obveznim mačkom odpravi iz Srbije v Italijo. Povrhu vsega, tega niti ne skriva, zato ni nič čudnega, da takoj postane autsajder med ostalimi gosti vile, ki jih bolj kot pogovor o vsakdanjih stvareh in na videz banalnih življenjskih zapletih, zanima poveličevanje svojih in hlinjenje veselja ob tujih dosežkih.
Čeprav je takoj jasno, da mu je popolnoma vseeno ali bo sam ali v družbi, se tej Valjarevič vseeno ne izogne. Spoprijatelji se z butlerjem v vili, z Aldo, simpatično natakarico v bližnji krčmi in še z nekaj drugimi lokalci. Lahko bi rekli, da življenje najde pot, tudi v tako ekstremnih pogojih kot je vila enega najbogatejših zemljanov - Rockefellerja.
Poleg tega, da se mora otepati z etiketo glasnika izgubljene generacije Srbije devetdesetih, Srdjana Valjareviča stroka rada primerja z Bukowskim. Toda Valjareviću v bran lahko povemo, da je tudi razlika, poleg določene podobnosti, prav tako očitna. Poleg tega, da gre seveda za dva avtorja iz različnih obdobij, predvsem pa iz različnih okolij - za razliko od Bukowskega je Valjarevićev cinizem zavit v mehkejše besede.
Valjarević se poslužuje ponavljanj, kar tekstu daje določeno, skoraj pesniško ritmiko. Ker pa se v smislu razvoja zgodbe dejansko ne dogaja veliko, pisec s Comom na bralca učinkuje predvsem s tovrstnim ritmičnim spreminjanjem vrstnega reda besed ter premišljenim odmerjanjem dolžine stavkov. Kot da bi na nek način hotel uresničiti eno svojih manter, Celineov Citat, ki ga najdemo na začetku njegovega prejšnjega romana: »Najprej je nastalo čustvo, nato pa beseda.«
Na koncu še beseda o prevodu oz. korekturi: delo je sicer več kot razumljivo, toda zaradi številnih slovničnih napak se težko znebimo vtisa, da je bilo prevedeno nekako na hitro in brez občutka, ter da je še hitreje, brez redakcije, bilo poslano v tisk. Dobra stran tega pa je ta, da si zaželimo roman prebrati še v srbščini.
Ob jezeru Como je uživala Nina Boc
Komentarji
komentiraj >>