Po lanskih potapljanjih v svetove nespečnosti in podzavesti z Ireno Tomažin je letošnja predstava Magdalene Reiter Modus Vivendi zasnovana kot avtorski solo. Zdi pa se, da avtorico še vedno zanima vprašanje psihičnih sfer, le da tokrat iz simbolističnih reprezentacij prestopa v domeno shizofreno realnega.
Po lanskih potapljanjih v svetove nespečnosti in podzavesti z Ireno Tomažin je letošnja predstava Magdalene Reiter Modus Vivendi zasnovana kot avtorski solo. Zdi pa se, da avtorico še vedno zanima vprašanje psihičnih sfer, le da tokrat iz simbolističnih reprezentacij prestopa v domeno shizofreno realnega.
Na odru velike dvorane v Španskih Borcih, kjer se je premierno zgodil solo, plesalka v kombineži zmedeno pripravlja sceno, kot bi skorajda nevrotično pospravljala stanovanje v pričakovanju gosta. Vtis domačnosti poudari radijski sprejemnik, ki mu nastopajoča vsake toliko spremeni radijsko postajo, da vdrejo v fiktivni prostor črne kocke še dodatni prepoznavni elementi realnega časa. Ta vmesnost med imaginarnim in realnim nas postavlja na semantično mesto simbolnega, hkrati pa je ena od formalnih fluidnosti, tako značilnih za dotično predstavo.
Omenjene vmesnosti in prehajanja Reiterjeva na besedni ravni uprizarja z menjavanjem glasovnih registrov ter s preklapljanjem med različnimi jeziki. Monološke enote prehajajo v dialoge s fiktivnimi personami, pri čemer pa tudi same uhajajo enotnosti identitete. Predstava raziskuje prostore lapsusa kontinuiranega jaza, kjer se razpirajo brezna ne-biti. Kako naj Descartesova formula bivanja obvelja, če ne vem, kdo je tisti, ki pravzaprav misli? Če se ono izraža prek govorice, kaj je potem z jazom?
Plesne sekvence Magdalene Reiter želijo skorajda ekspresivno pobegniti od shizofrenega občutka k odrešitvi v gibanju. A paranoidne persone plesno telo vseskozi zasledujejo ter ga silijo k suspenzu. Po Badiouju se ples želi izmakniti samemu sebi, prav tako, kot se misel zmeraj že izmika vednosti v svoji čisti dogodkovnosti. Ples je torej beg pred samim sabo, tako kot je to misel. Zatorej velja obratno kot pri Descartesu: mislim, torej nisem. Plešem: me ni. A hkrati je ta beg pred sabo, ta bit-h-gibanju, simptomatična za moderno dobo, kot pravi Lepecki v Izčrpavajočem plesu.
Telo v takšnem begu torej ne more vztrajati, shizoidne persone ga ustavljajo in spotikajo, tako da se na trenutke zdi, kot bi opazovali ustvarjalko na vaji, ne pa v končni produkciji. Tu na prizorišče spet vdre realno. Gibanje želi biti kontinuirano in strukturirano, medtem ko je jaz razpršen, kar povzroča napetosti in zdrse. Če je ples kot gibanje nekakšen ideal večnega napredka, je nujen tudi postanek, suspenz, kjer se lahko izvrši kritika zahodne, vseskozi napredujoče subjektivitete.
Zdi pa se, da Reiterjeva v tem postanku le s težavo vztraja in je ta zanjo vedno zgolj travmatičen. Ko se zamajejo temelji plesa kot gibanja, se poruši tudi podstat plesalčeve identitete. A vdor shizofrenosti bi moral biti hkrati pozitivna deleuzijanska spodbuda, prestop od psihoanalize k shizoanalizi, od iskanja enosti k razpršitvi v mnogem.
Ravno tematizacija nekakšne vmesnosti in precepa je tisti zanimiv pokazatelj stanja v plesu, ki je hkrati tudi stanje plesnega ustvarjalca in zato nosi predstava avtobiografsko razsežnost. Plesalka na odru vztraja, čeprav se ji smisel njenega početja izmika, zato posega po verbalni komunikaciji in petju. Z vztrajanjem v vlogi plesalke se nujno spreminja tudi sam ples, kar pa je travmatičen moment.
Ni pa ta trenutek zgolj travmatičen. Spoznanje shizofrenega značaja samega plesa je tudi trenutek neke nove renesanse. Konec predstave zares prinese simbolično očiščenje. Plesalka si najprej umije lase, se sleče do golega, si umije še telo ter počasi napreduje proti mikrofonu na drugi strani odra. Diha v mikrofon, kar se stopnjuje do klimaksa. Zdi se, da je to nekakšno novo rojstvo, ki lahko zares živi v večnem modus vivendi, kompromisu nasprotij, ki pa ne bo zgolj začasen, ampak bo prav zares način življenja.
Če je predstava na kakršen koli način avtopoetska - in to ne na osebni, ampak na ustvarjalni ravni -, nas že močno zanimajo strategije naslednje predstave. Če pa je takšna samo na osebni ravni, je bil pretiran ekspresionizem pač pre-interpretiran in se za prevelik zanos poslušalcu oproščam.
Shizoanalizirala je Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>