Mario Batelič recenzira nastop norveške pevke Unni Løvlid, razpet med tradicijo in sodobnostjo ... (v celoti!)
UNNI LØVLID , 26. 1. 2010; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Včerajšnje srečanje z norveško glasbeno sceno, ki združuje tradicijo in elektronsko sodobnost, je, kot je navada v Klubu Cankarjevega doma, potekalo v dveh delih, a tokrat sta bila dela precej različna. V prvem je namreč pevka Unni Løvlid nastopila sama ter nam predstavila večinoma norveške tradicionalne ljudske pesmi, na katerih temeljijo tudi njene avtorske stvaritve, ki so nas čakale v drugem delu nastopa.
Løvlidova je z močnim, a tudi zračnim glasom suvereno odpela ščepec ljudskih viž, vmes pa je v angleščini razlagala bodisi ozadje, zgodovino takih pesmi ali pa kakšne smešne anekdote, povezane z njimi. Ti uvodi so bili daleč od dolgoveznih ali nepotrebnih, kakršne žal dostikrat slišimo na podobnih koncertih. Unni je zgodbe o pesmih pripovedovala poznavalsko in avtoritativno, brez odvečnih detajlov ali podatkov ter nadvse sproščeno. S tem je dosegla uravnovešeno dinamiko koncerta, ki je fino povezoval govorjene in pete besede. Slednje so se včasih odvile kot zelo kratke pesmi, zvečine z otožno melodijo, sem ter tja pa se je glas Unni Løvlid, ki je bil v omenjenih otožnih melodijah slišati resigniran in umirjen, izvil do himnične jakosti in mogočnosti.
V prvem delu je pevka le nakazala svoje aktualne projekte, v katerih svoj glas sooča z elektronsko in eksperimentalno glasbo. Posebej nas je navdušila v dveh pesmih; v prvi je pokazala, kako sodobni skladatelj Lasse Thoresen uporablja le nekaj prvin ljudskega petja, da bi iz njega ustvaril na ponavljajočih se vokalih temelječo moderno skladbo, ki se poigrava z minimalizmom in ekspresionizmom. Drugi primer, ki je dejansko neposredno naznanil, v kakšnih zvočnih pokrajinah se bo gibal drugi del koncerta, pa je bila pesem, v kateri je Løvlidova zapela ob spremljavi hecnega, brbotajočega elektronskega zvoka. Le-to pa ni bilo sad kakšne računalniške modulacije, pač pa posnetek naravnega pojava, ko različni delci iz zunanjega vesolja vstopajo v Zemljino atmosfero in tam izgorevajo.
Glas, stopljen s takimi nepredvidljivimi elektronskimi zvoki je tvoril ogrodje drugega dela koncerta, ko sta se Løvlidovi na odru pridružila Håkon Kornstad in Erik Skodvin “Svarte Greiner”. Prvi je skrbel za pihala, predvsem saksofon, drugi pa za violino in električno kitaro, ki pa se ju je loteval z lokom. Oba sta svoje igranje podprla še z elektronsko manipulacijo, kakor tudi sama pevka, ki je občasno vklopila svoj sampler, iz katerega se je nato denimo slišal njen vnaprej posneti vokal, ki ga je dograjevala s petjem v realnem času. Za odličen zvok in uravnavanje številnih zvočnih virov je skrbel Ingar Hunskaar, nameščen pri mešalni mizi.
Zanimivo je, da se pevka ni prepuščala kakim hudim improvizacijam ali eksperimentiranju z vokalom, ki bi ga morda pričakovali glede na naravo zasedbe. Občutek imamo, da je bilo eksperimenta celo manj kot na aktualnem albumu. Kaže, da se je Løvlidova v drugem delu koncerta umaknila iz ospredja ter se podredila skupinskemu muziciranju. Tako je bil njen glas le eden – resda slišan dovolj glasno in razločno – izmed zvokov v pravcatem razburkanem oceanu zvončkljanja in pokljanja. Včasih je bilo v početju trojice na odru zaznati elemente temačnega novega vala iz osemdesetih let, drobce psihedeličnih pokrajin pa je povezoval občutek soundtracka, saj je bend drugi del odigral povezano, brez premorov med skladbami.
Čeprav smo pričakovali svojevrstno zvočno katarzo, dramatični vrhunec dogajanja, tega nismo doživeli. Bend se je pri zadnjem komadu načrtovanega programa preprosto umiril in oblila nas je tišina, v katero glasbeniki niso več hoteli posegati, saj so na ploskanje publike sicer prišli še enkrat na oder, a le da bi se še enkrat poklonili. Glede na dejstvo, da je bilo to naše prvo srečanje z Løvlidovo, smo bili priča lepemu odrskemu doživetju in ponazoritvi njenih zanimanj in sposobnosti. Še posebej posrečeno je izpadla delitev koncerta v dva dela, v katerem smo se v prvem lepo podučili o sami naravi ljudskega petja ter o možnostih, ki jih dediščina ponuja danes delujočim ustvarjalcem. A vendarle ostaja občutek, da bi morali glasbeniki sinoči slišanemu nekako še dodati piko na i. Morda bi celotnemu vtisu pomagalo, če bi svoje zvočne pokrajine opremili s kakimi vizualijami, saj se nam je poslušanje vznemirljivega zvočnega dogajanja precej zasukalo, ko smo pogledali glasbenike na odru, ki so delovali zelo statično.
V Klubu Cankarjevega doma je po pokrajinah svojega uma blodil Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>