"V povezovanju različnih zgodb, figur iz zgodovine in pa seveda različnih 'ponovitev' je Borges eden največjih mojstrov pisane besede. In kot tak je absolutno produktiven za tip gledališča, kakršno je naše,« je o 14. samostojni produkciji Anton Podbevšek Teatra povedal njegov direktor in režiser predstave "Zgodovina večnosti" Matjaž Berger. Ali je temu res tako, smo se med hladnimi zidovi nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki prepričali tudi sami...
"V povezovanju različnih zgodb, figur iz zgodovine in pa seveda različnih 'ponovitev' je Borges eden največjih mojstrov pisane besede. In kot tak je absolutno produktiven za tip gledališča, kakršno je naše,« je o štirinajsti samostojni produkciji Anton Podbevšek Teatra povedal njegov direktor in režiser predstave, Matjaž Berger.
Berger je seveda stari maček, ko gre za uprizoritve filozofskih in drugih negledaliških besedil: od Badoiujevega 20. stoletja, do raznih Deluezovih fragmentov. Njegova razmišljanja o času in gibu, ki jih je učinkovito vključil že v En-Knappovsko predstavo 10 minut vzhodno, so bila tudi ena od konceptualnih inspiracij Zgodovine večnosti.
Delueza in Borgesa, znamenita argentinska proto-postmodernega pisca, druži ravno drugačno, nelinearno, post-klasično, kvantno in relativnostno razumevanja sklopa čas-prostor, kot ga je zaslutil že Henri Bergson.
Motivi nenehnih ponovitev v večnih labirintih časo-prostora, v katerih se izgubljamo posamezniki, pa Borgesa približujejo tudi nedavno preminulemu Levy-Straussu, ki mu je Berger posvetil predstavo. Pri obeh neskončna fascinacija z empiričnimi, etnološkimi ali mitološkimi detajli razkriva večne, »arhetipske« antropološke strukture človekovega sveta.
Filozofsko-metafizične teme, po katerih je plul argentinski pisec, je Berger v velikem slogu prenesel v ambient bivšega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki in po lastnih besedah ustvaril »antropološko semantično gledališče«.
Fragmenti iz Borgesovih tekstov so Bergerju služili bolj za motivno-tematsko osnovo. Na odru so jo verbalizirali recitatorji - od Pavleta Ravnohriba do Katarine Stegnar in Dragice Potočnjak. Obenem so bili literarni motivi ponazorjeni še z raznorodnimi performativnimi strategijami: od sodobnega plesa, tanga, gimnastike, atletike – na primer vrtenje krogle Primoža Kozmusa -, do avtorske glasbe Gregorja Perka v izvedbi Slovenskega okteta ter video projekcij in kostumov Alana Hranitelja.
Z zvenečimi imeni slovenske umetniške in športne scene je Berger nedvomno postavil vizualno privlačno, opojno ambientalno ponazoritev Borgesovega sveta, ki je prav tako fragmentarna zmes raznorodnih elementov. A medtem ko ima Borgesov svet strukturo rizoma, v katerem vsak element napeljuje na drugega in z njim součinkuje, ostajajo uprizoritvene prakse Bergerjeve interpretacije povsem ločene, paralelne, večinoma zgolj dobesedne ponazoritve Borgesovega teksta.
Kozmusovo vrtenje krogle ob tekstu o popolnosti krožne oblike ali jaguarsko zvijanje plesalke pod projekcijo jaguarjeve slike ob tekstu o jaguarju sicer nazorno prikažejo Borgesov motivni svet. A morda celo preveč - ali premalo, kakor vzamemo: kot odrski znaki delujejo redundantno, ne spuščajo pa se v raziskavo neskončnega spleta pomenov katerega izmed motivov iz Borgesovega literarnega sveta, temveč ostajajo na ravni estetskega učinka.
Bergerjevo postavitev bi težko imeli za tisto samo-deklarirano razliko v sodobnem postmodernem svetu, kjer smo si vsi enaki - kakor režiser citira Levy-Straussa. Njegov ambientalni recital zdaleč ni kaka radikalna raziskava forme, giba, telesa ali glasu; pa tudi ne Borgesovega univerzuma.
Morda pa sta si svetova Borgesove literature in Bergerjevega gledališča preveč blizu: vstop enega v drugega ne omogoča distance za čudenje in raziskavo, rezultat pa tako tvega, da bo redundanten in predvidljiv. Če naj ponovimo Borgesove besede iz njegove zgodbe Ponovitev: »Nič ni novega pod soncem…«
Ob pomanjkanju gretja je v ledenem samostanu radiator nadomeščala Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>