Četrtek, 28. 1. 2010
primozv
Baltimorški dvojec zasanjanega popa Beach House je povil svojo tretjo ploščo, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi... (v celoti!)
Poceni najemnine so vedno privabljale obubožane glasbenike. Pred leti je tako newyorški Brooklyn na ta način privabil glasbenike širom Amerike, s katerimi se še danes napaja očitno nikoli presihajoč bazen brooklynske glasbene scene. Podobno, sicer v manjšem obsegu, velja danes za Baltimore, aktualno imenovan tudi Haiti ZDA, ki nosi neslavni pečat postindustrijske prestolnice kriminala, korupcije in klientelizma. Medtem ko tamkajšnji višji srednji razred drvi, oziroma je že oddrvel v brezdušna predmestja, ogromne prazne stavbe, največkrat bivša skladišča, naseljujejo umetniki ter jih preurejajo v studie, ateljeje in koncertne klube. Ena izmed takšnih stavb z imenom Wham City je tako v svet izstrelila Dana Deacona, trenutno najbolj vročega baltimorskega glasbenika po Franku Zappi.
Del te, zaenkrat še razmeroma majhne, a močno povezane scene je tudi francosko-ameriški dvojec Beach House. Tvorita ga klasično izobražena pianistka in operna pevka, poklicno pa natakarica Victoria Legrand, sicer nečakinja s tremi oskarji nagrajenega francoskega skladatelja Michel-a Legrand-a ter kitarist Alex Scally, tudi klasično izobražen glasbenik, ki se preživlja kot mizar. Beach House sta zainteresirano javnost s pretanjenim temačnim popom nase opozorila že s svojima prvima dvema ploščama izpred štirih oziroma dveh let, ki sta obe izšli pri mali založbi Carpark, kjer med ostalimi domuje tudi že omenjeni Dan Deacon.
Aktualna tretja plošča Teen Dream, z ozirom na preteklo delo Beach House ne prinaša kaj radikalno novega, kar pa ne pomeni nič slabega, saj sta Beach House že na prvi plošči iznašla formulo, ki se prek vseh treh plošč ni izpela. Nasprotno, prav vsaka plošča je bolj dovršena od prejšnje in to velja tudi za to, ki jo predstavljamo nocoj. Beach House se tudi na tej še vedno močno opirata na senzibilnost tradicije francoskega popa, vse od legendarnega Serge-a Gainsbourg-a pa do aktualnejših izvajalcev tipa Sébastien Tellier, Air, in M83. Če ju na Gainsbourg-a in Tellier-ja veže erotični naboj in deloma temačnost, ju na, po novem francosko-ameriške M83, raziskovanje odmevajočih zvočnih krajin. Tu je treba dodati da sta za razliko od M83, ki se pretežno zadevata z resonanco analognih sintov, Beach House precej bolj akustična in če se oprem na narodnost, v tem primeru kitarista Alex-a Scally-a, tudi bolj »ameriška«. Pri tem mislim na vedno aktualne kitarske vzorce, ki jih Scally črpa iz zgodovine ameriške folk glasbe. Po drugi strani pa je na plošči tudi nekaj trenutkov, denimo skladba Lover of Mine, kjer se Beach House zapeljeta v povsem očitne »francoske« synth-pop vode. Podobno kot denimo na svoji zadnji plošči Sébastien Tellier.
Bolj kot s samimi besedili, pevka Victoria Legrand z zapeljivim, šepetajočim, nizkim glasom ustvari vseobsegajočo romantično-zasanjano atmosfero plošče, ki na prvi posluh morda zveni kot še eden izmed, v zadnjem času številnih produktov, ki se napajajo iz podobne zvočne estetike. Dejansko pa prav zaradi samosvojih prvin plošča Teen Dream predstavlja presežek, ki Beach House uvršča ob bok bendom tipa Grizzly Bear in Animal Collective. Prav spoj že pregovornega francoskega pop perfekcionizma in akustike, vsake toliko podložen z beatom, ki mu zaenkrat še precej manjka do plesnosti, je kombinacija s katero sta Beach House posnela svojo najboljšo ploščo do sedaj. Z izjemo uvodne skladbe Zebra, bi plošči sicer lahko očitali pomanjkanje opaznejšega singla, a po drugi strani zaradi ena v drugo prelivajočih se skladb, celotna plošča deluje kot enoten soundtrack melanholiji. Postkoitalni če želite.
Primož Vozelj
Beach House - "Used To Be" (Official Video) - Watch more Videos at Vodpod.
Komentarji
komentiraj >>