Poročilo s predavanja DPU

Na tokratnem četrtkovem predavanju Delavsko-punkerske univerze je gostoval Andrej Kurillo, eden izmed najbolj lucidnih zgodovinarjev in tako rekoč hišni zgodovinar DPU. Predaval je o rojstvu razsvetljenskega modela univerze in o nastanku intelektualnega proletariata.

Razsvetljensko preoblikovanje univerze se je zgodilo ob koncu sedemnajstega stoletja z nastankom univerze v Halleju. Svojo dokončno podobo pa je razsvetljenska univerza dobila leta 1810 v Berlinu. Ta častitljiva institucija v svojem nazivu še danes nosi ime enega izmed njenih ustanoviteljev, Wilhelma von Humboldta.

Čeprav je bil ključni dosežek razsvetljenske reforme v tem, da je religiozno podmeno izobraževanja zamenjala s kulturno, je produkcija klerikov za potrebe državnih Cerkva ostala njena poglavitna naloga.

Hkrati pa nemškega modela univerze ne zaznamuje le zmaga kulture nad religijo, temveč tudi premoč kulture nad utilitaristično ali celó trgovinsko ureditvijo izobraževanja, kakor so Nemci zaničljivo označevali angleško univerzitetno usmeritev. A tudi znotraj nemškega meščanstva je v ideološkem spopadu med Wirtschaftbuergertum na eni strani in Bildungsbuergertum na drugi zmagalo slednje. Humboldtov model univerze se je v grobem obdržal vse do danes, oziroma bolj natančno, do uvedbe bolonjske reforme, ki visokošolsko izobraževanje približuje anglosaškemu utilitarističnemu modelu.

Ne glede na razlike v usmeritvah so nemške in angleške univerze sprva služile predvsem izobraževanju aristokratskih sinov in aristokratizaciji višjih meščanskih slojev. Zaradi vse večje popularnosti univerz pa sta se kmalu oba sloja začela pritoževati, da jim izobraženi nižji sloji prevzemajo prestižna mesta v javnih upravah. Tako je na univerze letel splošen očitek, da po nepotrebnem izobražujejo ljudi, ki v vse večjem številu preplavljajo trg delovne sile in s tem ustvarjajo presežek izobražencev glede na potrebe družbe. V Franciji, denimo, je kreativna statistika vladajočega razreda svarila, da je dvajsetkrat več zdravnikov, kolikor je pacientov, ki bi se jih dalo umoriti, ter da je dvajsetkrat več pravnikov, kolikor je primerov na sodišču, ki bi se jih dalo izgubiti.

Strahovi so bili statistično sicer povsem neupravičeni, politično in ideološko pa so služili predvsem zahtevi, da se nižjim slojem prepreči dostop do izobrazbe. Že Humboldt, veliki reformator nemške univerze, se je bal prevelikega števila kandidatov za birokratska mesta. Po velikih družbenih nemirih v prvi polovici devetnajstega stoletja pa se je ta argument prelevil v eno izmed vodilnih gesel vladajočega razreda v univerzitetnem razrednem boju. Intelektualni proletariat, so svarili, bi se utegnil pridružiti proti-režimskim silam. Bismarck je denimo svaril pred maturitetnim proletariatom, ki ga je posredno krivil za marsikateri družbeni upor proti staremu režimu.
Naslednji četrtek, 21. januarja, ob 18. uri, bo na sporedu predavanje Magdalene Stanimirović z naslovom Homo Academicus.

Poročilo je spisal Ciril Oberstar.