Na mesto stare buržoazne družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji bo stopila asociacija, v kateri bo svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svobodni razvoj vseh.

"MANIFEST K." Sebastijana Horvata v Stari elektrarni:

3 IZVEDBE – 3 GLEDALKE

1. izvedba (30. 1.)

Gledališka situacija, kot se je priložnostno samooklical aktualni projekt Manifest K. Sebastijana Horvata in soustvarjalcev, je poskus skrajno avtorske premestitve Komunističnega manifesta v sodobno odrsko dejanje, kjer šteje dobesedno vsako obiskovalčevo dejanje ali gib. Interpretacija dela, izluščena skozi prepoznavne postavke teorije o delavskem gibanju in komunistični ideologiji, se prilagaja današnji dobi materialne potrate in krčenja vesti, hkrati pa sklene v polni meri vzbuditi zanos kolektivne dinamike in vtis »brezrazrednosti« med obiskovalci. Na razosebljenost, karakterno praznost, a vendar reprodukcijsko funkcijo, pa napeljuje že K. v naslovu, ki se ne more ogniti svojim literarno-ideološkim konotacijam.

Uvodni pakt, ki ga sklenemo z aktom podpisa pogodbe, nas zaveže k spoštovanju in podreditvi petih členov - pri čemer nam je naknadno pravkar nastalemu prekarnemu delavcu dana tudi mezda. V primeru prekoračitve ali ignorance le-teh pa naj bi se izvedla sankcija pravno-formalnega načela. S fikcijo tokrat torej ni bilo šale. Vsaka lastna odločitev v toku dogajanja, pa naj bo na osebni ali skupinski ravni, je bila potencial za sistemski obrat, notacija »prekarnega uprizarjanja« pa se je spodvijala potuhnjeno, iz nekdaj eksistencialne ogroženosti v ogroženost konkretnih materialnih dobrin.

Z izhodiščno potezo, s katero je v slogu mefistovske metode  udeleženec v plastično vrečko spustil svoje želje, strahove in  celó dušo, se je izpraznjen temeljnih substanc prilagodil uklanjanju umetniško-ideološkim direktivam višje instance. Ta je v naključno zbrani množici poskušala prebuditi kolektivni duh, predvsem pa jo razorožiti percepcijske distance in jo v dani dogodek vpeljati kot surovo delovno/kreativno silo. Zasnutki manufakturne biomehanike, slavnostnih nagovorov in medsebojnega tovarištva so tako iz obiskovalca izterjali nabor obrisov proletarsko-komunističnih vlog, da bi ta v tem ugledal sebe v kolektivu kot upogljivo ustvarjalno enoto v doseganju učinka »gledališke situacije« - katere »lastnik« si mane roke, medtem ko brezvestno ugonablja užitkarsko vrednost osebnih lastnin.

Manifest K. je z natančno organiziranim poenotenjem izvrševanja nalog in v spremstvu vzajemnih vzklikov in evforičnega skandiranja ob branju Marxovih in Englesovih izrekov evociral spozabo individualnosti, si ponekod privoščil trenutek za sanje in optimizem, ob vsem tem pa je udeležencem spodrezal utečeni racionalni tok in pravočasno presojo ter jo - za lastni navdih in smoter - po kriterijih telesnih atributov ali socialnega statusa popredalčkal v navidezno brezrazrednost. Gledalec-obiskovalec kot izvrsten potrošni material je tako - v imenu priložnostno radikalne proizvodnje umetnosti - potrdil namero re-interpretiranja knjižne predloge in z aktivno udeležbo padel iz »varne« realnosti v »sumljivo« fikcijo. Kot ubogljive proletarce nas je pogoltnil in izpljunil nenasiten umetniški kapitalizem ali raje kar kapitalistična umetnost. Pa vendar v imenu za ljudstvo.

2. izvedba (31. 1.)

»Manifest je zgodovinski dokument in nihče ga nima pravice izpreminjati,« si je lahko v prejetem brezplačnem izvodu Marxovega manifesta prebral vsak udeleženec Manifesta Sebastjana Horvata. Marx je svoje napotke za uprizoritev komunistične utopije razumel Beckettovsko dosledno, a tok zgodovine se jih ni držal.

Ali se jih je držal Horvatov Manifest K? Ta še zdaleč ni revolucija kot dosledna izpolnitev Marxove ideje. Tudi ni njena utopična repeticija. Nasprotno - je svojevrstna reakcija nanjo: komunistično idejo aktivne udeležbe vseh pri delu in delitvi dobička prenese v mikrokozmos gledališke situacije.

Če je po Lehmannu postdramsko gledališče politično prav v kolikor je avtoreferencialno, o političnosti Horvatove predstave ne gre dvomiti. Ekonomija gledališke predstave je v ospredju že z uvodnim podpisom Pogodbe o mezdnem delu, s katero se gledalec v zameno za plačilo zaveže k sodelovanju v predstavi.

Horvat realizira utopijo totalne participacije neoavantgardnih performansov iz 60. let in ustvari predstavo brez gledalcev, a s pomočjo prisile - buržoazne pogodbe o mezdnem delu. Horvatov manifest se ujame v problem udejanljivosti Marxovega manifesta. Ta je možen le na ekskluzivistični sektaški ali na totalitarni ravni. Idealna spontana uskladitev željá in potreb vseh žal ostaja - utopija.

Pogodba o prekarnem delu, začasni produkciji komunistične situacije, ki naj bi temeljila na spontanem, varnem delu vseh za vse, je seveda paradoks, ki zrcali paradoks neudejanljivosti komunizma znotraj kapitalističnega sistema. In v kolikor Horvatov Manifest (nedoločenega) K-ja ostaja ujet v neoliberalni modus produkcije predstave, ki za lastno uresničitev potrebuje sponzorje in plačane akterje, tudi znotraj gledališke situacije ohranja hierarhijo družbenih razmerij moči. Kateri K razglaša njegov manifest?

Delitev dela pri proizvodnji predstave še zdaleč ni enakovredna. Idejna zasnova in vodstvo akcij ostaja domena profesionalne ekipe; gledalec je reduciran na mahinalnega producenta. Prav s svojo participacijo potrjuje Rancierovo tezo o nemožnosti avtonomne refleksije v participatorni situaciji in o primatu neparticipatorne, aktivne miselne presoje videnega in lastne pozicije gledajočega.

Mezdni delavec predstavo producira bodisi v navdušenem ideološkem poistovetenju, bodisi v duhu cinične šale in zavestne igre, ali v neprizadeti delovni dolžnosti, ki ve, da je lastni prispevek pogoj za udeležbo na produktu. Refleksija lastnega odnosa do manifesta je povsem subjektivna in odvisna od vrste afektivne naravnanosti v situaciji; a vselej pride post festum. Participacija za plačilo naj bi pomenila emancipacijo gledalca; nasprotno pa zgolj zakriva temeljno dejstvo, da je ta vselej že soudeležen v aktivnem procesu produkcije pomena vsake predstave. Pa četudi zgolj s prisotnostjo lastnega pogleda.

3. izvedba (1. 2.)

Tema je torej Komunistični manifest. Njegov način operiranja  pa praktično preverjanje njegovih implikacij v polju sodobnih scenskih umetnosti. Uprizoritev učinkuje nekako po modelu senzorialnega gledališča, torej vodenja "gledalca" s pomočjo dramaturgije postajne tehnike skozi različne psihofizične izkušnje, ki so tokrat seveda vpete v politični okvir. Ta prispevek bi tako lahko obravnavali kot prigode popotnika na poti do pripoznanja komunizma kot edine prave oblike družbene ureditve. No, če pa že ne do tja, pa vsaj do njegovega prepoznanja kot resne alternative liberalnemu kapitalizmu.

Siže se sliši nekako takole: Skupina umetnikov je nezadovoljna z degradacijo svojega poklica na nivo golega denarnega razmerja, zato se našemi v kapitaliste, da bi ljudstvu odprla oči in prezentirala vso težo kapitalistične eksploatacije, v kateri živijo. Staro elektrarno spremenijo v proizvodnjo sendvičev, nas, torej gledalce, pa najamejo za delovno silo.

Ko je bila produkcija šele dobro v teku, so se že pojavljala prva znamenja nesoglasij. Po principu instant hedonizma se je potihoma slišalo pobožni glas: gledališče naj bo prostor zabave in ne garanja! Takoj nato so še misteriozno začele izginjati sestavine in do mini kadilskega protesta ni bilo daleč. Ampak negodovanja je bilo hitro konec, ko je društvo za prosveto in razvoj priskrbelo orožje za boj proti vsem tegobam kapitalizma - Komunistični manifest, seveda.

Nato smo se družno učili prvih korakov vstopanja v krasni novi svet: ponavljali smo zaprisego tovarišu, vadili militantno koreografijo in stopali skupaj kot eden v boju za pravo stvar. Četudi se je potem izkazalo, da ne vemo pravzaprav točno, kaj bi radi in če bi to sploh radi, smo lepo skupaj in v en glas zapeli Lennonovo pesem Imagine. Torej - duh je voljan, a meso je šibko. Dokončno zataknilo se je na točki odprave naše privatne lastnine, ker jo je večinski del publike preprosto utajil. Za kazen smo si zato globoko zazrli v duše in se poglobili vase.

Zakaj tako povzemanje uprizoritve morda ni čisto povsem brez smisla, kakor tudi ne ponavljanje teh prispevkov? Zato, ker je ni mogoče objektivno in Kantovsko nezainteresirano opazovati. Kot akter namreč postaneš vpet v dogajanje, njegovo parcialnost pa spremljaš s povsem subjektivnega gledišča, ki je neločljivo od osebnih prepričanj, misli in doživljanj. Predvsem pa zato, ker nato v skladu s tem tudi deluješ v inscenirani situaciji, ki pa zna imeti realne posledice (kar bi morda še delovalo na ravni težnje po brezrazredni družbi, na ravni odprave privatne lastnine pač ne - a le v konkretnem primeru). Takoj ko preskočimo v medij realnega, pa smo tudi že izven estetskega, polju etičnega, celo političnega. Izbrana forma tako predstavlja najbrž edini možni način efektivnega političnega izrekanja v mediju scenskih umetnosti danes - no, vsaj ponudi to možnost. Popolna kontrola njene praktične realizacije in pa njenih učinkov je že izven njenega dometa (vsaj če se želi držati izhodiščnih intenc ponujanja alternative, v radikalnejši in črvstejši dramaturgiji bi bilo najbrž možno marsikaj) . Slednjič se mi zastavlja le še nedolžno vprašanje, zakaj je na večini družbenokritičnih, a interaktivno naravnanih dogodkov vedno  prisoten alkohol. Zgolj zaradi pregovorno "ekstravertirane" narave naše nacije ali morda zaradi tipične karakterizacije tovrstnih dogodkov, ki kljub vsemu ne uspejo seči dlje od gostilniških debat?

Manifesta K. so se udeležile Zala Dobovšek, Katja Čičigoj in Nika Leskovšek.