Rihard Jakopič - monopolist v krogu slovenske umetnosti 20. stoletja, by Gorazd (4475 bralcev)
Sreda, 13. 8. 2003
Sreda, 13. 8. 2003
Knjigo Rihard Jakopič - umetnik in strateg, je podpisala Beti Žerovc. Gre za dopolnjeno magistrsko nalogo, ki je izšla leta 2002 pri založbi *cf. v Ljubljani.
Žerovčeva se je v triletnem študiju zelo poglobila v življenje Riharda Jakopiča in kot kaže prebrala vse o njem. Po izbrani literaturi sodeč se ni omejila le na jezike velikih narodov, ampak tekoče bere tudi finsko. Njeno citiranje in opominjanje nam razodene na stotine virov, navedb, preverb in osebne korespondence vseh pomembnejših osebnosti tistega časa.
Kot magistrsko delo je tekst izredno bogat in poln referenc za nove študijske izlete. V knjižni izdaji pa izgubi del svoje privlačnosti ravno zaradi prepogostega prekinjanja z opombami. Te bi se ponekod brez pretiranega zapletanja vsebine dalo umestiti v besedilo ali jih celo opustiti. Tako bi knjigo približala širši javnosti, ali vsaj tistemu delu, ki se zanima za umetnost. Tisti, ki pa bi si resnično zaželel prebrati neokrnjeni izvirnik, naj se odpravi v prostore NUK-a ali matične fakultete magistrantke.
Velikega starosto slovenskega slikarstva in ponosno glavo stotolarskega bankovca nam Žerovčeva ne predstavi skozi okvir umetniškega udejstvovanja. Avtorica vztraja v sociološko-politični študiji Jakopičeve kariere oziroma diskreditaciji le-te. O umetniku ni v knjigi nič kaj dosti. O strategu in politiku Rihardu Jakopiču veliko. Morda preveč.
Ni razvidno, čemu se je avtorica odločila tri leta svojega življenja prepustiti prav Rihardu Jakopiču. Žerovčeva namreč toži prav nad pretirano propagando Jakopiča. Ta naj bi bila očitna v času mestno-buržoazne monarhistične vladavine, ko je bil Jakopič sam sebi vzrok in posledica, alfa in omega, monopolist na področju likovne produkcije, distribucije in marketinga. Pa tudi kasneje, v času enopartijskega režima, so ga tovariši skupaj z Groharjem zrinili v prvo vrsto kot pravega delavsko-kmečkega kerlca, ki je s svojimi revolucionarnimi vizijami ustvarjal podobo socialističnega slovenskega državljana.
V uvodu avtorica nakaže smernice svojega dela ter se zatem pomudi še pri Jakopičevem atu in mami, času otroštva in šolanju, ki je potekalo v trikotniku Ljubljana - Dunaj - Monakovo. V drugem poglavju, z naslovom Slovensko umetniško društvo, izvemo vse o vzponu Prve in padcu Druge slovenske umetniške razstave. Tretje poglavje nas kani seznaniti z Die Künstler-Vereinigung Sava, kakor se je Jakopičeva družba imenovala in njihovo za vedno referenčno razstavo pri Miethkeju, s katero so impresionirali dunajsko občinstvo.
Žerovčeva opisuje Jakopičevo verzijo strategije deli in vladaj ter usmeritve in razvojne tendence Save. Jakopič si ves čas želi na Zahod, vendar so mu vrata odprta le na Vzhod. Pa se odloči, da bo ostal kar doma. In njegovo delovanje tu pri nas je osrednja tema poglavja z naslovom Jakopič. Leta 1907 s Sternenom ustanovi risarsko in slikarsko šolo in postavi znameniti Jakopičev paviljon, objavlja članke ter se v Evropi, Unionu in Zvezdi redno in zavzeto uveljavlja kot stalni sogovornik.
V njegovem paviljonu se en za drugim zvrstijo vsi pomembnejši ustvarjalci tistega časa. Avtorici ne uide Jakopičeva monopolistična pozicija kot edina avtoriteta province. Skratka, bil je prvi na vasi in na vsako zmanjševanje njegove moči in slave se je odzval glasno in ostro.
V razdelku Slovensko slikarstvo Žerovčeva med drugim obdela nekaj umetnostne zgodovine. Na kraju tega poglavja pa najdemo še pozna leta in nekaj zgodbic o srečanjih z mlajšimi umetniki in njegovim trpkim koncem, ko Stari govori s prizvokom bridke modrosti, slika cvetje in človeka ne mara, ker ta ni vreden, da bi ga malal.
Če vas zanimajo ozadja prelomnih trenutkov slovenske zgodovine in Jakopičev pečat v njej, si knjigo le preberite. In kakopak, imejte določeno distanco do dogodkov in odmevov v knjigi, saj je Rihard Jakopič, kakorkoli gledamo na stvari, najprej in predvsem umetnik in šele nato strateg. In o njegovih slikarskih kvalitetah ne gre dvomiti!*
Komentarji
komentiraj >>