O političnih spletkarjenjih na ljubljanski ŠOU
Kjer je dim, tam je tudi ogenj, pravijo. Hiša, iz katere se kadi, se nahaja na Kersnikovi 4, plameni pa grozijo od kleti pa vse tja do strehe. Nekateri so v strahu pred ognjem že začeli evakuirati stavbo in reševati, kar se rešiti da. Ravno v tem trenutku pa se politični ogenj skuša pogasiti v klubu K4, kjer poteka seja o nezaupnici študentski vladi.
Velik ogenj rabi obilico kurjave, na primer polen. V zadnjem času je tovrstne kurjave na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani - ŠOU - več kot dovolj za nevarne ognjene zublje. Polena se mečejo pod kolena v obliki medijskega obračunavanja glede finančnega poslovanja ŠOU, natančneje - sprejemanja finančnega načrta za leto 2010.
Neimenovani viri so na primer nekemu brezplačnemu dnevniku večkrat poslali informacije o domnevnem razsipnem ravnanju študentskih funkcionarjev. Obtožbe so med drugim letele na račun previsokih zneskov na položnicah mobilnih operaterjev, netransparentno in nerazumno sponzoriranje oddaje Hri-bar in na povečanje sredstev za organiziranje množičnih zabav.
ŠOU se brani s podobnimi sredstvi - fight fire with fire - in odgovarja s finančnimi protiargumenti. Izpostavljajo predvsem povišanje prispevkov za socialno ogrožene študente, tudi samoiniciativnim študentom se je namenilo več denarja, ukinili so reprezentanco in še kaj. Vse skupaj pa namerava ŠOU še bolj natančno opredeliti in obelodaniti v Beli knjigi ŠOU. Seveda če bo zdajšnje predsedstvo še naprej lahko grelo svoje udobne stolčke.
Temeljna polemika se torej vrti okoli financ. V ozadju pa je še več dogodkov, ki znova pretresajo ŠOU. Nedavno tega sta namreč odstopila kar dva ministra: Aljoša Krdžić in Matej Pavlovič, na mestu generalnega sekretarja ŠOU pa je Roka Hodeja zamenjal Matevž Kokol. Predlagana sta bila dva nova ministra, Luka Lah in Dejan Pavlin, vendar na glasovanju nista dobila zadostne podpore, torej 23 glasov.
Pomanjkanje podpore je bil povod, da je v imenu opozicijske Samostojne akademske skupine - SAS poslanka Pia Jagodič predložila nezaupnico študentski vladi, ki ji predseduje Jernej Štromajer. Vloga naj bi bila sicer nepopolna, saj ni bilo predlaganih novih članov predsedstva. Predložili pa so akte, na podlagi katerih se je nezaupnica vložila, torej finančni načrt. Ta je po neuradnih informacijah predvidel celo za dobrih dvesto tisoč evrov višjo postavko za proračunsko rezervo, ki je bila ena najbolj obleganih točk Štromajerjevega predsedstva. Poleg tega naj bi se v znatni meri znižale postavke za vse zavode, ki delujejo pod okriljem ŠOU.
O novih kandidatih v nezaupnici, ki jo je javno oznanila SAS, ni niti omembe. Seveda bi kandidate za ministre izbrali iz vrst oranžnih, neuradno pa je za predsednika kandidiral Matic Vidic - trojanski konj. Vidic je že lep čas aktiven v politiki, študentski in ne-študentski, bil je namreč tudi predsednik novomeškega podmladka stranke Zares. Študent teologije in filozofije je trenutno na mestu pomočnika resorja za študijsko problematiko, s katerega je - glej ga zlomka - odstopil minister Aljoša Krdžić.
Vendar za tako smele poteze, kot je nezaupnica vladi, potrebuje opozicija podporo. Očitno jo je tudi dobila. Neuradno sta namreč poslanca Ekonomske fakultete iz študentske vladne koalicije prestopila na drugo stran. Glede na rezultate volitev v študentski zbor to sicer ne pomeni, da imajo oranžni večino, je pa na veliki preizkušnji večina modrih, ki je tako minimalna, da si ne smejo privoščiti prav nobene napake, če hočejo ohraniti svoje pozicije.
Pravkar v prostorih K4 poteka ognjevita razprava o nezaupnici vladi Neodvisne študentske mreže - NŠM, izidov pa je lahko več. Če ne glasuje večina, to je 23 poslancev, proti, potem Jernej Štromajer ostane predsednik in postopki za imenovanje novih dveh ministrov tečejo naprej. Če glasuje večina proti vladi NŠM, se naprej glasuje o novem predsedniku. Če novega predsednika in predsedstvo potrdi večina, potem je stara garnitura za odpis. Če pa niti novi kandidat za predsednika ne dobi 23 glasov, potem se imenuje vršilca dolžnosti. Če ni večinskega konsenza o v.d.-ju, postane to dosedanji predsednik, zbor pa razpiše kandidacijski postopek, ki se mora izvesti v roku tridesetih dni. Če se v tem času novo predsedstvo ne konstituira, se študentski zbor razpusti in se razpišejo ponovne volitve.
Po študentskih kuloarjih krožijo različne informacije in dezinformacije o dogajanju na ŠOU. Vse skupaj navzven deluje kot velika zmeda, popolnoma neprimerna in neodgovorna, vsaj glede na dogajanje na višjih političnih instancah. Dejstvo je, da se gredo študentje politične igrice, morali pa bi se ukvarjati s precej bolj pomembnimi stvarmi, kot so notranja nesoglasja. Gotovo obstaja obilica barantanja in vzajemnih obljub o podpori, tudi kakšen stolček ali mini projekt se v zameno za tišino ali glas komu ponudi. Tako pač seveda je v politiki, pa čeprav študentski.
Mirno si torej lahko zastavimo vprašanje, ali ni celotna kolobocija sprožena s strani politike na državni ravni. Dogajanje gre namreč na mlin politikom, ki hočejo na vrat na nos spremeniti pogoje dela, kar bi v končni instanci privedlo do ukinitve dosedanjega načina študentskega organiziranja. Vendar ukinitev študentskih organizacij ni nujno dobra stvar. Nujna bi bila njihova reforma in sprememba v nepolitično aktivistično in aktivno vseštudentsko gibanje, v katerem ne bi prihajalo do nesmotrnih razprtij. Vendar pri večinskem pasivnem odnosu študentov do pomembnih zadev tega - vsaj do nadaljnjega - ni moč pričakovati.
Polena je preskakoval JureG, o dogajanju na ŠOU pa bomo še poročali, ko bo znan razplet današnje seje študentskega zbora.