Absurdno burlesknost Čehovih vodvilov prekaša le tragikomičnost finančno-političnega stanja gledališča, ki jih je uprizorilo. A če se je stanje SSG Trsta na srečo vendarle prevesilo na svetlejšo stran, nam nasprotno otvoritvena predstava v letošnji sezoni pod plastjo smeha razriva nevidne niti v senci, ki ženejo odrsko in resnično medčloveško dogajanje. Uh, Ljubezen...
Kaj je bolj absurdno od zaročencev-sosedov, ki se prepirata o tem, čigavi družini pripada pravica do lastnine nad mejnim ozemljem? Od prostaškega mačista, ki podleže čarom vdane vdove, ko mu ta pokloni svojo vdanost? Od bivšega kadilca, ki v predavanju o škodljivosti tobaka odkrije resnični vzrok lastnih težav in odvisnosti - svojo despotsko ženo?
Morda gledališče, ki si ga vsi lastijo, ko gre za vprašanje živahnosti kulturnega življenja, in se ga vsi otepajo, ko gre za vprašanje o financiranju. In ki kljub vsemu razmeroma uspešno uprizori omenjene situacije. Tako je SSG Trst po neskončnih finančnih peripetijah vendarle pridobil minimalno podporo tako z italijanske kot slovenske strani in naposled z večmesečno zamudo otvoril okrnjeno sezono s predstavo Uh, ljubezen z zgovornim podnaslovom: Začnimo znova (s tremi).
Združitev treh Čehovih enodejank - O škodljivosti tobaka, Medved in Snubač - ter nekaterih njegovih fragmentov v enotno odrsko situacijo, je nastala pod budnim režijskim očesom provokativnega toskanskega režiserja Piera Paola Magellija. Znotraj varnih meja tradicionalnega dramskega gledališča je ustvaril nekonvencionalno predstavo, ki še stopnjuje groteskno tragikomičnost Čehove zastavitve.
Enodejanke sodijo v sam vrh Čehove finančno uspešne vodvilske produkcije. Iskrivi dialogi med ženskimi in moškimi liki, ki skorajda mejijo na vulgarnost špas teatra, izrisujejo osnovne klišeje spolnih vlog: žensko fatalko, despotsko ženo, pohlepno zaljubljenko; moža-slabiča, vulgarnega mačista in pohlepnega snubca. A v zadnji enodejanki pride naposled na plan enakost v motivaciji likov, ki se ne ozira na spol - torej prikrite telesne in ekonomske strasti.
Čehov nam kljub tipizaciji likov, ki spolne in družbene klišeje pripelje do meja vzdržljivosti, nevpadljivo šepeče o še kako realnih občečloveških situacijah. Magellijeva uprizoritev z izvrstno izvedenimi glasbeno-plesno-pevskimi elementi vodvila in kabareta ter namenoma izumetničeno igro mladega tržaškega ansambla z gosti prav tako deluje potujitveno glede na odrsko dogajanje. Gledalca postavlja v navidez varno distancirano, privilegirano pozicijo, iz katere se lahko smeje človeškim napakam.
A nemogoči prepiri med pari in nasprotja med lažnivimi besedami ter erotiziranimi kretnjami telesa, ki edine razkrivajo resnične namene likov, nenehno prekinjajo sproščeno vodvilsko zabavo. Uprizoritev se skuša avtorju besedila historično in slogovno približati s pretirano ekspresivno igro, ki poudarja razliko med izrečenim in menjenim.
Še bolj potujitveno kot izumetničena igra delujejo že omenjeni glasbeno-plesno-pevski vložki. Ti s totalno izrabo gledališkega znaka, ki močno presega golo dekorativno funkcijo, ki jo ima v vodvilu, predstavo spreminjajo v nekakšen mali gesammkunstwerk. Osebe, ki med prepirom nenadoma zaplešejo in zapojejo, seveda ne morejo biti drugega kot odrski liki tako imenovane “neposredne dramske igre”, ki ne skriva lastnega fiktivnega porekla.
Najbolj radikalno pa v razsežnost fiktivnega predstavo postavita performativna elementa, ki razgrneta njen skelet: začetek in konec, v katerem se igralcem na odru v enakovredni interakciji pridružijo tehnični delavci v predstavi. Skupaj nato ob spremljavi glasbe in petja na glas prebirajo fragmente Čehovih del.
A prav v svoji najbolj radikalni znotrajliterarnosti, je predstava v najtesnejši povezavi z našo resnično občečloveško situacijo. Prav tako, kot je oder svet, zaprt v lastno izumetničenost, je tudi svet v sorodnem smislu - gledališki oder.
Absurdna naključja kot nekakšen režiser vlečejo niti odrskega in življenjskega dogajanja. "Akterji, ki v drami ženejo dogajanje naprej, niso več dramske osebe s svojimi namernimi dejanji, temveč neosebne sile, ki delujejo mimo njihovih zavestnih hotenj: arbitrarne družbene vloge, ki jih izpolnjuje in slepi goni telesnih strasti."
Ko na Čehov svet pogledamo skozi skoraj Freudovsko in post-Freudovsko lupo, ta pridobi še bolj srhljive razsežnosti. Nasilna nujnost dogajanja, ki like spreminja v nekakšne nebogljene lutke - kot poudarja zadnji, gibalno izjemno dovršeni prizor -, daje slutiti neizbežnost niti, s katerimi smo vsi pripeti drug na drugega.
K ohranitvi slovenske kulture v zamejstvu je finančno pripomogla tudi Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>