V tej Temni zvezdi bomo spregovorili o (re)produkciji sodobnega kapitalizma v filmu Avatar, in sicer v družbi z Marino Gržinić, ki je med drugim tudi teoretičarka novih medijev in tehnologij. Današnja oddaja bo tako svojevrsten uvod v analizo odnosa med kulturno industrijo, katere paradigmatski primer je Avatar, in širšim globalnim kapitalizmom.
ODDAJA V CELOTI!
Drage poslušalke in poslušalci, drage gledalke in gledalci, dobrodošli v novi Temni zvezdi. Bržčas najbolj filmska oddaja na vaši priljubljeni frekvenci se tokrat posveča žemljasti vroči temi, ki sliši na ime »Avatar«. »Kot da še ni bilo dovolj«, boste dejali. Z vašo morebitno reakcijo se seveda strinjamo. A prav zato smo si zadali cilj, da tako rekoč alfa filmski spektakel med spektakli našega časa poskušamo postaviti v nekoliko drugačen kontekst oziroma že kar diskurz.
Tako sva se z Andrejem odpravila do Marine Gržinić, raziskovalke na inštitutu ZRC SAZU, profesorice na »Akademiji za likovno umetnost na Dunaju«, svobodne kustosinje ter teoretičarke novih medijev in tehnologij; od leta 1982 pa z Aino šmid deluje tudi kot soustvarjalka video umetnosti.
Zakaj se torej sploh še ukvarjati s filmom, ki je še en v vrsti holivudskh blocbusterjev in se ga spričo uporabljene 3D tehnologije precej nekritično naslavlja kot nenadkriljiv tehnološko inovacijski čudež? Zakaj namenjati medijski prostor temu filmskemu kolosu in ne raje kakšnemu neodvisnežu? Zato, ker sva z Andrejem prepričana, da je »Avatar« paradigmatski primer vraščenosti sodobne kulturne industrije s kapitalom. Ali če formuliramo nekoliko drugače: »Je prav, da »Avatarju« namenimo pozornost, glede na to, da današnja globalna politična ekonomija temelji prav na interpelaciji naše pozornosti, kot na primer izpostavi Jonathan Beller v svojem obširnem delu »The Cinematic Mode of Production«.
Pravkar slišano nam predoči odnos med filmom in kapitalom, pri čemer se nam lucidno odstre radijski pogled na funkcioniranje sodobne holivudske industrije; v tej pa torej izrazito pomembno vlogo igra prav distribucija. Hkrati lahko iz slišanega abstrahiramo tudi našo osrednjo tezo, ki pravi, da je »Avatar« prvovrsten primer kinematičnega načina (re)produciranja kapitalizma.
Na sledi Comolliju, ki nekje zapiše, da so vrste pred kinematografi tiste, ki naredijo film, se je vsekakor potrebno vprašati, kaj pomenijo vrste pred kinodvoranami za ogled »Avatarja«? Kaj nam torej množičnost ogleda filma pove o občinstvu, konec koncev pa tudi o samem gledalcu?
Prav vprašanje načina branja pričujočega filmskega teksta pa je vsekakor tisto, ki je z vidika odčaranja hipnotične »IMAX 3D podobe« izjemno pomembno. V tem kontekstu se lahko vprašamo, na kakšen način gledalci razbiramo ta film. Ali ga beremo na način, kot bi si to želela dominantno-hegemonska pozicija, ali pa razvijamo branja, ki so izrazito opozicijska oziroma do določene mere pogajalska z dominantnim diskurzom kulturne industrije?
Naša sogovornica omenjeno problematiko vnese v polje t.i. površnosti oziroma površine. Ta pa nevsiljivo aludira - saj po našem mnenju - na neskončno gladko površino Kubrickovega monolita iz Odiseje 2001 - bržkone je sklic na podobnost z Jamesonovo razpravo o (post)modernizmu odveč:
Upoštevajoč neskončno površinskost pa se zdaj vnovič vrnimo na osrednjo tezo koncipiranja Cameronovega filma kot prvovrstnega dogodka oziroma še bolje mesta, v katerem se (re)producira globalni kapitalizem; slednjega Petit razume kot dogodek:
Kako pa se ponovitev kaže pri »Avatarju«?
Različni odnosi izkoriščanja in raznorodni evolucionistični darwinizmi – ti nas očitno še kar strašijo in strašijo - se torej skozi tehnološke prijeme še finejše normalizirajo oziroma zmontirajo skozi delovanje ideologije.
Z ozirom na omenjeno je prav potrebno zpostaviti vprašanje povezanosti med »Avatarjem« in nekrokapitalizmom. In kaj je nekrokapitalizem? Nekrokapitalizem je po Bobbyju Banerjeeju – slednjemu ste lahko prisluhnili na decembrskem simpoziju v Ljubljani z naslovom »Zakon kapitala: zgodovina zatiranja« - tip kapitalizma oziroma gre za prakse akumuliranja kapitala, ki vključujejo razlaščanje, smrt, mučenje, samomorilska dejanja, suženjstvo, uničenje sredstev za preživetje ter splošno organizacijo in upravljanje nasilja. Več o predpostavljeni povezanosti Marina Gržinić:
Glede na to, da nas »IMAX 3D podoba« dobesedno povleče k sebi in nam pri tem niti ne pusti dihati (ali pa zelo težko), se zdi Strehovčeva ugotovitev v zadnji številki »Ekrana«, da smo v »Avatarju« priča t.i. »filmu-vožnji« še posebej na mestu.
Tovrsten tip filma tako prav v vsakem trenutku silovito stimulira naš senzorni aparat. In kakšna je vloga te tehnologije v že omenjenem nekrokapitalizmu?
»Avatar« funkcionira kot dvojno zakodiran spektakel, kar pomeni, da je tako proizvod kulturne industrije kot tudi svojevrstna esenca širšega produkcijskega načina. V sled tega je pravzaprav prvovrstna analogija vsakdana, ki je po Manovichu organiziran kot podatkovna zbirka. Ali kot v enem od svojih člankov zapiše Manovich sam: »Novi medijski objekti se kažejo kot zbirke produktov, na katerih lahko uporabnik izvaja več operacij: gleda, navigira, išče«; kar pa nam demonstrirajo ravno liki »Avatarja«.
V tem oziru gre tako rekoč za supermarket algoritem »pick and choose whatever it suits you best«, ki v povezavi z novo tehnologijo suvereno podpisuje prav »Avatar«. James Cameron namreč svojo filmsko vizijo sestavi iz različnih, že prej videnih fabul (na kar je opozoril tudi hišni recenzent Matjaž Juren Zaza v eni od redkih kritičnih recenzij pričujočega filma v danem prostoru), hkrati pa tematizira odnos človek/stroj. Ali kot pravi sogovornica:
Kakšna pa je vloga režiserja v kontekstu globalnega kapitalizma:
Z vprašanjem političnega smo prišli do konca današnje oddaje. V naslednji bomo tako nadaljevali z zasledovanjem teze o »Avatarju« kot mestu (re)produkcije sodobnega kapitalizma. Pri tem se bomo fokusirali na koncepte, kot so kulturna industrija, ideologija, ekonomija pozornosti, spektakel, kinematični način produkcije, fetiš, gledalec in podoba oziroma podoba kot mizanscena sodobnega globalnega kapitalizma. Seveda pa se izpeljava naše teze ne more končati brez vprašanja alternative; kakšna je torej alternativa v obdobju kapitalistične kolonizacije kognitivno-lingvističnih funkcij?
Spričo zamotane kompleksnosti zadnjega vprašanja bomo s tako imenovanimi „neodgovori“ nadaljevali prihodnjič.
Oddajo sva pripravila Nina in Andrej, realizirati sta jo pomagala Primož in tehnična vajenka.
Komentarji
komentiraj >> Re: (Re)produkcija sodobnega kapitalizma v filmu Avatar
dragica [09/02/2010]
zanimiva oddaja! pa tudi lepa opozicija debati pod zazino recenzijo, ker dejansko nudi neka konkretna razmišljanja. najs!
odgovori >>
Re: (Re)produkcija sodobnega kapitalizma v filmu Avatar
ss [08/02/2010]
posnetek za tiste, ki so se ravno ob tej uri furali v lj? fala <3
odgovori >>