Ne brigajte se zame, pravi striček Mikeln, ko okoli sebe zbere mlado poslušalstvo, da bi mu natrosil dovtipov ter prilik, pomembno je mesto, občutek preteklega časa, ki v nasprotju s posameznikovim doživetjem lastne usode ne skuša tvoriti pomensko nabitih časovnih premic, ampak brezumno valuje skupaj z zgodovino.
Miloš Mikeln je po vsej verjetnosti že nekoliko iz mode. Njegovo ime pluje v ozadju spominske baze marsikaterega Slovenca, a težko bi našel koga, ki bi mi lahko zagotovo rekel, da je prebral katero izmed njegovih knjig. A zakaj tega ne morem trditi za Draga Jančarja, človeka, ki se rad slika na lepih ozadjih, recimo pred Frančiškansko cerkvijo na Prešercu? Verjetno zaradi narodnoosvobodilnih zaslug in kar je še tega mitosa; da se potrebe po stvaritvi literarnih odličnikov, novih velikanov neke pretekle paradigme sploh ne dotaknem.
Na splošno se slovenstvo in Slovenija rada pojavljata v istem stavku kot slovenski pisatelji. Če smo kaj pobrali od mrzlega strica v drugem kolenu, Francije, je to utemeljevanje nacionalne ideologije preko jezika. Nekoč preko prave kombinacije domačijskega simbolizma in narodno-razredne zavednosti, danes preko jezičenja, torej elitističnega krivljenja jezika v sublimno estetiko novoreka, katerega izbrano orožje je poetiziranje. Postmoderni nacionalizem. Oborožena beseda, ki se na kavču baše s pralini.
Ampak glejte, Miloš Mikeln v ta plan ne sodi. On že ne bo uporabljal glagola, ki bi ga moral človek preleteti dvakrat. Njegovo pozabo lahko pripišemo prav njegovi pripadnosti trdemu modernizmu. Avtor uporablja literarni žanr neironično, celo zavezan je sporočanju svojih življenjskih izkušenj na »anekdotalen« način, brez posebne stilske usmeritve, ki bi tekste obarvala humorno, tragično ali polemično.
Imamo zato radi Lojzeta Kovačiča, čigar s svincem obtežena proza se približuje Mestu ob Reki v svoji obsesivni iterativnosti? Ker je Kovačičevo pisanje kot barva, kot glasba, ker odseva našo obsedenost z monokromatskim slogom in poenoteno senzacijo? Bolje rečeno, bralci tekoče moderne iščemo same Kafke, reprezentacije tega ali onega, statusne simbole, če sem lahko tako vulgaren.
Načrtovani obrat verjetno že pričakujete: Miloš Mikeln mi je všeč ravno zato, ker je tako zmeren, tako staromoden. Njegovo pisanje v pričujoči knjigi bi lahko po eni strani primerjal s kavarniškim klepetanjem buržujskih esejistov iberske sfere, kot sta bila Octavio Paz in Fernando Pessoa. Le-tem ustreza Mikelnov čut za obstransko digresijo, enkapsulirane poizvedbe o snovi, ki so hkrati preizpraševanje, skoraj dialog z bralcem.
Po drugi strani je Mesto ob Reki roman a clef, ki se svojemu žanru upira s poudarjanjem lokacije. Domnevna duhovna pomembnost in občutek usojenosti, ki ga žanr pripisuje posamezniku, je pomaknjen na mesto, natančneje Celje. Ne brigajte se zame, pravi striček Mikeln, ko okoli sebe zbere mlado poslušalstvo, da bi mu natrosil dovtipov ter prilik, pomembno je mesto, občutek preteklega časa, ki v nasprotju s posameznikovim doživetjem lastne usode ne skuša tvoriti pomensko nabitih časovnih premic, ampak brezumno valuje skupaj z zgodovino.
Prej sem govoril o iterativnosti tako Mikelna kot Kovačiča. No, Mesto ob Reki se s kakim Kristalnim Časom sreča v avtobiografski gonji, da bi spomin točno opisal materialno resničnost zadnjih dni stare Jugoslavije in sledečega apokaliptičnega preroda. A kjer je bila Kovačičeva obsesija zares namenjena odmaknjenosti posameznika od procesov odmiranja in spreminjanja družbenih in družinskih organizmov, grozi preživelega, je Mikelnov pogled kolektivno-organski in ne eksistencialistično-viharniški.
Mikeln je natančen opazovalec, spreten pisec in luciden pripovedovalec. A Mesto ob Reki ob vsej svoji tematiki soočanja z izrednimi razmerami, najsibodi političnimi, kaloričnimi ali osebno-razvojnimi, ostane lahkotno branje, nekakšna mestna kronika skozi oči vdanega meščana, ki si nadene breme kronista v dobro kolektivnega spomina. Mikeln je le redkokdaj filozof-razsodnik, še manj pa je agonizator.
Človeške tragedije se znotraj te male knjige zdijo majhne in minljive, zares pomembno je življenje mesta, katerega ljubljene stavbe le redkokdaj odsevajo značaj svojih imetnikov. Ti so lahko nemčurji, okupatorji, proletarci ali odličniki, a se skupaj s svojo posestjo štejejo v pisatelju dragoceni register duš. Osebno res cenim take zunajknjižne momente v literaturi, saj je več stoletij stremljenja k umetnosti iz korpusa zahodne literature ustvarilo množino moralnih poosebitev in metaforičnih sporočil, toliko manj pa občutljivega popisovanja dejanske prakse življenja.
Temu bi lahko rekli poganski princip po zgodovinskem zgledu japonske literature, katere pozornost je veljala poustvaritvi aktivnosti in življenjskemu dialogu, namesto vzgajanju bralca. Prav to, se pridušam, je razvoj zares življenjske književnosti pri nas zamaknilo v 19. stoletje. Da ne bom preveč eksotičen, na Mikelnovo knjigo so me vsebinsko spomnili irski avtobiografi-naivci, recimo Thomas O'Crohan in Frank McCourt, Irci pa so vsi po vrsti, kot vemo, strašni pogani. Po naključju enako pravi zase avtor, ki se je iz ljubljenega Celja odselil prav zato, da mu ob gimnazijskem pouku zraven ne bi bilo treba trpeti verouka, torej indoktrinacije z grško filozofijo.
Literarni sladokusci me za konec lahko okličejo za sprevrženega bralca biografij, navadnega voajerja brez čuta za pravo literaturo, a jaz sem se ob Mikelnovi knjigi zabaval bolj kot ob marsikaterem fikcijskem delu, ki sem ga prebral v zadnjem času. Če imate občutek za zgodovino in po ameriško ne stavite na razvoj likov in umetelne zgodbovne loke, je to knjiga za vas. Rahel vonj po odlomkih iz šolskih beril, po nacionalnih klasikih, ki veje iz pisanja, knjigo naredi še toliko bolj privlačno, tako rekoč prepovedan sadež.
V času in kraju se je utapljal Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>