...koliko Američanov rabiš, da liberaliziraš Liberijo...
...zopet na sporedu: “Masaker na bližnjem vzhodu-PART DEUX”...
...prisluhnite tudi novi žajfnici z naslovom “Hrvati vračajo udarec”...
...kdo je sedaj Sadamov piarovec, če je aretiran že skoraj cel igralni komplet kart...
Če ta teden niste vedeli, kam bi se dali, po drugi strani pa, tudi če ste vedeli natanko kako, kam in zakaj, v vsakem primeru niste kotirali prav visoko na angažmajski skali, ker pač obstaja verjetnost, da niste bili udeleženci tradicionalnega, triinštiridesetega “Dragačevskog skupa trubača”, ki vsako leto kontaminira malo srbsko selo, imenovano Guča.
Kaj naj vam slovenski udeleženec te non-stop štiridnevne pijanske koncertne masovke poreče na dotično temo, razen da za začetek izusti en zategnjeni “HUUUUAAAA”, takoj zatem pa katarzični “UF, NE ZNAM KAKO, ALI PREŽIVEO SAM!!!” Kot rečeno, malo zaspano selce, ki leži približno 200 kilometrov južno od Beograda, šteje 3000 prebivalcev, eno pravoslavno cerkev, maloštevilno policijsko, in napol porušeno avtobusno postajo, vsako leto doživi kataklizmo v obliki okupirajoče, 300-tisočglave, podivjane horde.
Guča je pač sinonim za srbski eskapizem od vsakdanjih zdrah, brezposelnosti, neobstoječe socialne politike in dejstva, da bosta Kosovo in Metohija, svetinja in zibelka srbstva, mogoče že jutri, ljudsko rečeno, šiptarska. Predstavlja vikend-tampon-cono, kjer nihče ne gleda, kaj kdo nosi v denarnici in kaj v glavi. Na ulicah in v improviziranih, “đe ima mesta, tamo padneš” kempih, se prijateljstva sklepajo zgolj na podlagi pozdravnega prikimavanja in podajanja steklenic s sumljivo vsebino alkoholnih ekstraktov.
Letos je bila slovenska prisotnost še posebej opazna. Čast, da svoj glasbeni repertoar predstavijo ulicam in nato še polnemu vaškemu nogometnemu stadionu, je med drugim doletela tudi podalpsko skupino govedorejskih muzikantov. Na vsakem koraku je bilo mogoče kupiti pivo tistega našega proizvajalca, ki je Belgijcem pokazal, da z nami ni varno zobati vafljev. Dejstvo, da je bilo le-to enkrat dražje od osvežilnih napojev lokalnih ponudnikov, ni motilo niti bradatih, s četniškimi šajkaćami pokritih, in v majice z duom srbskih ubežniških herojev- Radovanom in Ratkom - odetih mladcev. Slovenci smo bili letos iskano blago, skorajda “trejdmark”. Nisi mogel kaj, da se ne bi počutil prav po božje. Vsakdo je želel spregovoriti s teboj, ti povedati, da je v sedemdesetih nekaj časa delal na Jesenicah, vprašati po standardu in podobno.
Slovenska ekspedicija je bila majhna, a vseprisotna. In če si v danem trenutku srkal sladke plodove središčne pozornosti, si bil po drugi strani sposoben ogniti se zavisti. Kako jim uspeva živeti v času splošne recesije, NATO bombardiranj, sankcij, atentatov in izrednih stanj ter ob tem polno izkoriščati sleherno priložnost za brezkompromisno zabavo.
Kdo je tukaj nor? Slovenci vseskozi živimo v upanju na najboljše in pričakovanju najslabšega. Srbom je vseeno, da se le obrača prase in teče rakija. In še enkrat, kdo je tukaj nor? Srbi mnogo govorijo o drugih, ponavadi so tu mišljeni šiptarji in cigani. Mi druge hladno, pragmatično izbrišemo. Mi njih preziramo zaradi rečenega, oni nas kujejo v zvezde zaradi storjenega. Slovenci smo eni norci, le da tega še ne vemo.
Poslušate zavestno samokritičen, danes Srbom, jutri pa z nekom drugim, pobraten OFF program:
Američani so se po hitrem postopku odločili, da v liberijsko prestolnico pošljejo kontingent dvestotih marincev, ki bodo mirovnim silam zahodnoafriške unije pomagali pri varovanju pristanišča in oskrbovanju s humanitarno pomočjo.
Vse v redu, v oči bode le dejstvo, da bodo ta simbolni prispevek k umiritvi razmer Američani poslali šele po odhodu protivladnih borcev, ko je škoda že bila storjena. Bushman bo re-elekcijo dosegel z zunanjepolitičnimi dejavnostmi, pa če bo zato moralo pomreti pol tretjega sveta, kamor bo “post festum” pošiljal svojo vojsko.
Drznili smo si pomisliti, da bo tudi na Bližnjem vzhodu morebiti zavladal mir, v naslednjem trenutku pa smo že kurili les, po katerem smo trkali. V večurnem obstreljevanju z izraelskimi vojaki je bil danes v Hebronu ubit vodilni član gibanja Islamski džihad. Vest sicer ni potrjena, a bo za ponovno zategnitev palestinsko-izraelskega gordijskega vozla popolnoma zadoščala.
Ker jutri zaradi Marijinega vnebovzetja ne delamo, vam že danes poročamo o prihajajočih samomorilskih povratnih ukrepih Palestincev in nato Izraelskih, pa Palestinskih, in tako dalje. Da ne boste rekli, da vam odtegujemo informacije.
Nam, podalpcem, pa hočejo Hrvati odtegniti morje. Potem, ko je Dimitrijevo ministrstvo besno protestiralo proti morebitni hrvaški razglasitvi Jadrana za izključno gospodarsko cono, je sedaj na vrsti Zagreb, da se izprsi in pokaže, kdo ima večji, “HM”, vpliv recimo. Hrvaško zunanje ministrstvo baje pripravlja “žestok” odgovor, ki bo Dimitrija totalno sesul. Hrvaška stran naj bi tako predlagala, da bi se sredi septembra srečali predstavniki obeh držav in namlatili nekaj prazne slame.
Aktualno-politična redakcija ima rešitev. Hrvati nam Janico, da si okrepimo moško smučarsko reprezentanco, mi njim nuklearko, zaliv, ekonomsko cono, fijaske v Ljubljanski banki in zagotovilo, da jih pri njihovem vstopanju v Evropsko unijo ne bomo držali v šahu.
Tudi Husiju očitno časa, tudi za šah, zlepa ne umanjka. Človek je fenomen. Z Američani konstantno na riti, ki je mimogrede sedaj vredna 30 milijonov ameriških zelencev, živa ali mrtva -preferira se mrtva- polovljenih ali postreljenih je 90 odstotkov njegovega administrativnega aparata, ubijejo mu sinove, hči emigrira v Jordanijo, ves je že pasji od abstinence, ker že pol leta ni k Alahu poslal nobenega Kurda in tako dalje.
Kje človek najde čas za svoja zvočna sporočila, s katerimi poziva rojake k uporom proti silam koalicije? Sedaj pa si je utrgal še nekaj tega časa in spisal pisno sporočilce, kjer počne isto. Svaka mu čast. Nima vesti, delovne navade pač.
In kot je še v navadi pri Murphyju, če gre kaj lahko narobe, bo narobe tudi šlo. Kosovo se vrača na krvniški zemljevid. Neznanec je na vzhodu pokrajine streljal v skupino otrok, dva sta umrla, šest ljudi je bilo ranjenih. Temu so sledili drugi incidenti, obča javnost pa pričakuje ponovno eskalacijo medetničnih sporov.
Vse bo šlo v franže, le Marija gre v nebo. Nebo, mi te ne maramo, lepo praznujte.
Komentarji
komentiraj >>