Sobota, 13. 2. 2010
zoranp
To je drugi album ene izmed možnih naslednic nedosegljive Cesarie Evore. Naslednic, za katere ugotavljamo, da njihova teritorialna oddaljenost od glasbenih korenin ter ne-vpetost v vsakodnevno dogajanje v okolje lastnega porekla povzročata rezultatom njihovega ustvarjanja določene zadrege. Po navduševanju nad prvencem smo ga zato pričakovali skeptično. Vendar ji je dovolj prepričljivo uspel. (v celoti!)
* Poslušali bomo drugi album ene izmed možnih naslednic sicer nedosegljive in nenadomestljive Cesarie Evore, ki se zadnje desetletje pojavljajo v plejadi zvezdic, prihajajočih z Zelenortskih otokov. Te seveda ne morejo in tudi nočejo skriti svojega porekla, a vse prepogosto že od rosnih let živijo in ustvarjajo v evropskem prostovoljnem eksilu; predvsem v Lizboni in Parizu. Prav ta fizična, teritorialna distanca do glasbenih korenin ter ne-vpetost v aktualno glasbeno, kulturno in socialno – skratka, vsakodnevno – dogajanje v okolje lastnega porekla, delata rezultatom njihovega ustvarjanja pogosto prepoznavne zadrege, ki jih vsaka posebej rešuje z bolj ali manj sprejemljivim uspehom. Praviloma ponujajo solidna glasbena dela, ki pa jim pogosto manjka neka celovitost in jasno izrisan izrazni profil, vendar ta mánko bolj ali manj spretno kompenzirajo s privlačnostmi vseh vrst.
Če k temu dodamo še znani problem drugega albuma, se znajdemo na še manj predvidljivem terenu. Po navduševanju, ki se pogosto dogodi prvencu, je drugi album zaradi prenapetih, hkrati pa s skepso podloženih pričakovanj, vedno vnaprej problematičen. V takšnem položaju se je lani znašla tudi Mayra Andrade in v opisanem kontekstu lahko vnaprej rečem, da ji je drugi album »Storia, storia …« uspel dovolj prepričljivo.
Spomnimo se: čeprav ni bila čista novinka na glasbenem prizorišču – kilometrino si je že nekaj let pred tem nabirala predvsem po pariških klubih –, je Mayra Andrade na prehodu iz leta 2007 v 2008 mednarodno glasbeno javnost presenetila s svojim vsebinsko zrelim, glasbeno prepričljivo zapakiranim in vrhunsko produciranim, a tudi z učinkovitim PR-om pospremljenim prvencem »Novega«. Album je bil deležen navdušenih kritik, uvrstitev v vrhove referenčnih lestvic in izborov najboljših ter nagrad; med drugim tudi pomembne BBC-jeve letne nagrade na področju »svetovnih godb«. Tudi prodajal se je odlično. Sledilo pa je tudi obsežno in odmevno mednarodno koncertiranje. Zagotovo se je vsem vpletenim hitro postavilo vprašanje, kako nadaljevati.
To nadaljevanje je od lanskega novembra pred nami. In »Storia, storia …« je res solidno drugo poglavje iste zgodbe, ki vsebuje vse na prvem albumu prisotne in preverjene vsebine. Te so nadgrajene ravno toliko, da ohranjajo osnovni čustveno-estetski naboj, ki smo ga »kupili« s prvencem, ter ga bogatí z zanimivimi, simpatičnimi in domiselnimi niansami. Te gre iskati predvsem v snemalno-produkcijskih prijemih, v aranžmajih skladb ter v bogatejšem, raznovrstnejšem naboru sodelujočih glasbenikov.
Album je nastajal v studiih v Parizu, Riu de Janeiru, Sao Paulu ter na Kubi; njegov producent pa je brazilski mojster Alê Siqueira - sodelavec takšnih brazilskih glasbenikov, kot so Marisa Monte, Caetano Veloso in Tom Ze. Že iz tega je mogoče sklepati, da bo generalna glasbena podoba tega albuma cepljenka elementov brazilske, kubanske in jazzovske glasbe na tradicionalne zelenortske stileme, kot so morna, coladeira in bandeira. In prav v tem je spreten trik. Za njegovo izvedbo je bilo treba premišljeno odbrati tudi repertoar. Album vsebuje 13 skladb. Avtorica treh – tudi naslovne in uvodne – je Andradejeva sama, ostalih deset pa je napisala plejada najboljših zelenortskih skladateljev. K temu dodajmo, da je godalne aranžmaje v skladbah, kjer so ti uporabljeni, prispeval sam mojster Jaques Morelenbaum. Vse našteto nazorno ilustrira potencial, ki je bil zastavljen za uspeh te plošče. Sicer pa so izvedbeno zaprego zelenortskih, brazilskih in drugih afriških glasbenih vplivov ter ritmov zastavili v Mayrini osnovni pariški ekipi. To so sestavljali zelenortski skladatelj ter multiinštrumentalist, predvsem kitarist Kim Alves, cenjeni kamerunski basist Etiene M'Bappe in brazilski tolkalec Ze Luis Nascimento. Ti so prisotni tudi v vseh skladbah na albumu, v posameznih pa se jim pridruži skoraj nepreštevna množica drugih bolj ali manj znanih francoskih, brazilskih in afriških glasbenikov. Omenim naj samo nekaj bolj prepoznavnih in v tem kontekstu nenavadnih imen. V naslovni skladbi sodeluje odlični igralec na koro in pevec Djeli Moussa Diawara. Močna je trobilna in pihalna ekipa, ki se deli na francoske studijske, pa kubanske in tudi brazilske glasbenike, med zadnjimi pa velja omeniti saksofonista Kita Siqueiro in trobentača Reginalda. Močna je tudi ekipa brazilskih tolkalcev. V posameznih skladbah zasledimo zvoke afriških, predvsem senegalskih tolkal. In nenazadnje: v zaključni skladbi albuma »Lembransa« sodeluje znan kubanski jazzovski pianist Roberto Fonseca.
Rezultat vsega tega je nekaj, za kar bi si lahko izmislili naziv »sočen pan-luzitanski glasbeni prigrizek«. Album nam ponudi trinajst sočnih, toplih, okusnih, tudi pikantnih zalogajčkov, med katerimi nam nekateri bolj, drugi manj vzburijo slušne brbončice; nekateri so bolj po našem okusu in bomo zato po njih še posegli, za druge bomo ugotovili le, da smo jih poskusili in je to čisto dovolj; na koncu pa bomo s celotnim obrokom povsem zadovoljni. Torej, prepustimo se mu.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>