Pina Gabrijan direktno iz Berlina secira letošnji Club Transmediale 2010 ... (v celoti!)
CLUB TRANSMEDIALE 2010, 28.1.- 7.2. 2010; različne lokaciej, Berlin, Nemčija
* V nedeljo se je zaključil enajsti berlinski festival Club Transmediale, ki je namenjen drznejšim prijemom v pretežno elektronski in elektroakustični glasbi ter sovpadajočih vizualijah. Na letošnji desetdnevni izdaji festivala je bila večina nočnega dogajanja locirana v prostorih kluba WMF, ki se je izkazal za nadvse primernega, tudi s svojo lego v neposredni bližini Alexander Platza. Diskusije in predavanja, ki so potekali čez dan na drugi lokaciji, so bili namenjeni temam, ki smo jih dejansko že kar vajeni s takšnih dogodkov. Torej debate o re-definiranju pojmov v glasbeni sferi, pojavih raznih skupnosti, glasbeni industriji, interakciji človeške kreativnosti s tehnologijo, ki pa je seveda tudi sama proizvod kreativnosti, in tako naprej.
Na področju glasbenega zgodovinskega razvoja pa je verjetno ena bolj diskutabilnih tem ta, da so bili nekoč studii nekaj, kar za mnoge ustvarjalce sploh ni bilo dosegljivo. S časom se je sam računalnik vzpostavil kot mesto ustvarjanja, dandanes pa je mogoče glasbo ustvarjati tudi z vsakodnevnimi in majhnimi tehničnimi pripomočki – torej z Gameboyi, iPodi in še posebej iPhonei. Seveda tu vedno prihaja do nasprotnih mnenj glede vprašanja, ali je ta situacija, da lahko dandanes že vsak smrkavec doma ustvarja glasbo, pozitivna ali negativna. Vendar pa je le neizogibno dejstvo, da kreativnosti ne gre omejevati. Kljub kar zanimivim temam pa je dnevnemu programu nekoliko umanjkala večja poglobljenost, saj v publiki vendarle niso sedeli zgolj popolni laiki.
Nabor izvajalcev, katerim so bili dodeljeni večerni oziroma nočni nastopi, je obetal precej pozitivno naphano dogajanje. Žal pa uvodnemu petkovemu večeru - na katerem so med drugim nastopili člana zasedbe Hot Chip, Felix Martin in Al Doyle, Mount Sims in Francoz Jackson, ki nam je poznan predvsem kot Jackson & his Computer Band - ni uspelo pustiti globljega vtisa. Ravno slednji, od katerega smo si morda za ta večer največ obetali, ni izkazal nikakršnega presežka. Zadevo je radikalno popravilo že ponedeljkovo dogajanje, ko so se na odru zvrstili Guido Möbius, odlična Kitajka Shenggy, pobesneli bobnar Michael Wertmüller ter člana Pan Sonic, katerima je družbo delal še Keiji Haino. Sledil je tudi skrajno pester torkov večer s Patricom Catanijem na čelu, ki je tokrat nastopil kot The Horrible Plans of Flex Busterman. V četrtek so po odru pustošili sami Holy Fuck in - kljub občasno pretirani šibkosti bobnarja - ponovno upravičili svoj status enega bolj vnetljivih in razburljivih bendov v zadnjem času. Nastop pa je omogočil tudi prisluh materialu, ki se kani znajti na njihovem novem albumu, na katerega lahko računamo v tem letu.
Na sobotni večer je bil eden izmed treh odrov v domeni vsesplošno priznane založbe Raster-Noton in tako so tam odzvanjali Aoki Takamasa, Grischa Lichtenberger in Ulf Eriksson. S svojim hladnim nastopom pa je navdušil predvsem Atom TM, ki smo ga pred leti že doživeli v naših krajih, takrat pod imenom Señor Coconut. Glavni oder pa so na ta večer zasedli – ali bolje rečeno, se na njem kar nagnetli - večinoma kanadski ustvarjalci, zbrani okoli založbe Wagon Rapair oziroma v formaciji Cobblestone Jazz oziroma – če tej dodamo enega člana – v formaciji Modern Deep Left Quartet. Gre za glasbenike, nabrane okoli bohotnega epicentra z imenom Mathew Jonson, ki se jim je tokrat pridružil še legendarni reggejaški pevec Paul St. Hilaire, znan tudi kot Tikiman. Fantje so za celih osem ur nemilo gnali publiko po plesišču in brez kakšne večje pretencioznosti spletli enega pestrejših večerov na festivalu.
Celotno dogajanje se je zaključilo z nedeljskim popoldnevom v Panoramabaru, ki se nahaja pod isto streho kot čislan in razvpit klub Berghain. Vendar pa se je zavoljo prenasičenosti programa, kot je to značilno za festivale - če le niste nek popolni zagrizenec -, treba tu in tam odpovedati spremljanju katerega izmed dogodkov. Čeprav nas lahko to dejstvo pogosto užalosti, pa nas vseeno hkrati razveseljuje, saj govori o tem, da izvajalci, katerih nastope je več kot vredno doživeti v živo - so prisotni.
Skozi berlinsko klubsko transmediacijo je občasno pretirano harala Pina Gabrijan.
Komentarji
komentiraj >>