Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JAGA JAZZIST: One-Armed Bandit (Ninja Tune, 2010) (ponovitev 21.2.2010 ob 00.30) (2065 bralcev)
Nedelja, 14. 2. 2010
Tit Podobnik



Po petih letih se skandinavski mešalci fusion minešter vračajo v še bolj rafinirani različici, v kateri se bodo ljubitelji canterburyske scene, krautrocka in severnjaške elektronike vsaj deloma, če ne kar zagotovo našli ... (v celoti!)
* Od prvega albuma in od leta 2001 dalje se norveški kolektiv Jaga Jazzist spopada z zgolj in samo enim nasprotnikom - s samim seboj. Pa še slednjega morda niti ne bi bilo smiselno imenovati tako, saj v tovrstnim umetnikom nadvse prijaznem okolju vsakršna kreativna drža bržkone lahko izrazi večji del svojega potenciala. Nenazadnje je bilo ob izidu pravega prvenca zasedbe - takrat še pod imenom Jćvla Jazzist(beri: jevla đesist) - osrednjemu kompozitorju, Larsu Horntvethu, komaj 16 let.

Danes, ko poslušamo šesto ploščo Jaga Jazzist, lahko ugotovimo, da je šlo za izdelanega skladatelja že od samega začetka. Na jazzovskih koreninah razrasel kolektiv se je v skladu z ozračjem sredine devetdesetih let v Skandinaviji nemudoma prepustil elektroniki, počasi pa vase spuščal še rokovski pridih, s čimer gre konec koncev za pravi novodobni fusion bend. Plošča One-Armed Bandit se k temu označevalcu vrne na najbolj očiten možen način - skozi prizmo progresivnega rocka sedemdesetih in skladateljsko lucidnostjo takratnih tovrstnih mojstrov z obeh strani Atlantika.

Za prelom k bolj rokovsko orientirani progresivi danes
devetčlanske zasedbe bi morda lahko označili njihov skupni album z Motorpscyho - In The Fishtank. Poslušalec namreč ne more mimo dovolj očitne tranzicije iz mestoma precej hitronoge podlage na A Livingroom Hush in The Stix k bolj umirjenim lomljenkam na What We Must, ki je izšla po omenjenem sodelovanju. Če že omenjamo pretekle plošče, ne moremo mimo EP-ja Magazine, katerega uvodna skladba bi nemara še najhitreje ujela vlak za One-Armed Bandit, hkrati pa se je še vedno drži izrazita acid-jazzovska podstat začetnega obdobja skupine. In če leta 2002 reizdaja, kasnejše soizdaje ter izdaje albumov pod okriljem založbe Ninja Tune niso tako bodle v oči, se zdijo tokrat Jaga Jazzist pri svojem početju v okviru omenjene založbe precej osamljeni. Vseeno pa gre glavnino tega pripisati njihovemu že tako samosvojemu in prepoznavnemu glasbenemu izrazu.

Že single One-Armed Bandit je srenja enotno navezovala na ustvarjanje Franka Zappe, celosten vtis albuma pa reference nemalokrat še poglobi. Tudi krautrock se je omenjal vzporedno z imenom benda, k čemur je najbrž deloma pripomogla tudi naslovnica s sadjem, kot ena možnih asociativnih poti k zelenjavi. Sam pa bi kanal k albumu morda iskal kar v Canterburyju in v njegovem "soundu" na prelomu v sedemdeseta leta, ko so tam pustošile skupine, kot so Soft Machine, Gong in podobne. Ali še bolje - nekaj severneje je Ian Carr s svojimi Nucleus počel stvari, srhljivo podobne temu, kar danes slišimo na One-Armed Bandit, pa naj bodo to funky bas linije, pihalni aranžmaji, ali pa skrbno urejena dramaturgija skladb. Seveda pa slednje predstavlja zgolj posamezen spekter aluzij, saj se okoli sredice glasbe na plošči dogaja vrsta zvenov sodobnejšega, elektronskega izvora. Najžlahtnejša lastnost albuma pa se bržkone skriva ravno v tem, da na njem slišimo tolikšno kopico navezav in hkrati ravno skozi to množico izluščimo ter prepoznamo Jaga Jazzist.

Od zvočne kohezije izdelka odstopa zgolj kratek uvod, a zato pripomore svoj delež h konceptualni plati albuma. Že naslov The Thing Introduces... pove vse, kar moramo o uvodu vedeti, saj gre namreč prav za The Thing in uvod v album. In če morda omemba The Thing v isti povedi z besedo fusion izpade nekoliko nenavadno, se je tokrat težko upreti občutku, da gre za pravo fusion ploščo - takšno, ki bi negativne konotacije žanra pri nekaterih znala omiliti, če ne celo odpraviti. Leta 2010 je torej, kot vse kaže, fusion romantika zopet možna, po zaslugi Jaga Jazzist seveda.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>