Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pod ob in nad osrednjo državno slovesnostjo ob dnevu Pesnikove smrti in podelitvijo Pesnikovih nagrad ter nagrad Pesnikovega sklada (2991 bralcev)
Petek, 12. 2. 2010
matjaž



Državne proslave so nasploh sakralne. Nezgrešljivo je spominjala na nek drug dogodek, ko sem pred kakšnim letom prvič informativno prisostval podobnemu svečanemu obredu, namreč katoliški maši. Ko sta se proti svojima sedežema pomikala gospod doktor predsednik in njegova prva dama, oblečena v nobeno drugo kot zeleno, smo vstali. Ko je obilna pevka zapela sedmo kitico Zdravljice, smo vstali.


Hja, začetek bo občutje že videnega. V družbi prekrasne mlade dame, ljubeznive ljubezenske družice, odete v prikupno obleko svetle pomladne barve, da sem jo resnično zeleno ljubil zeleno, sem se udeležil v naslovu omenjenega veledogodka v veledvorani veledóma. Komajda je potrebna opomba, da se je na meni bleščala zgolj mast mojih las.

Kulturnost in umetniškost, omika in razgledništvo, ustvarjalnost in podporništvo, performans in inštalacija so več kot moderni. Ultra, uber postmoderni. Biti kulturno ozaveščen, produktiven, obeleževati kar največje možno mnoštvo kulturnih miniatur in eposov, tudi če zgolj s prisotnostjo konzumirajočega ali sploh kritiškega očesa, saj je recepcija menda enakovreden del organizma, je danes več kot zaželeno. Znotraj nekaterih socialnih razredov, seveda. Včasih kar zardim, ko tekom kakšnega čvekanja nimam pojma o najnovejši hard-core-nadseksualni-protikapitalistični-filozofsko podkrepljeni-inštalacijsko-performativni razstavi.

Da nas ne zanese predaleč, ostanimo pri stvari. Prešernov sklad svoje nagrade praviloma ne podeljuje kakšnim pretiranim odstopom od tako imenovanih klasičnih umetnostnih smeri. Plaket so deležni pesniki, dramski ustvarjalci, igralci, letos tudi plesalka in tako dalje. Tako smo o vsakem nagrajencu vedeli vsaj nekaj malega kar se ustvarjalnosti tiče, so nas pa z artističnimi videi in dosežki vsakega posameznika, prebranimi v offu, tako ali tako solidno obveščali.

Te, ne le koristne ampak tudi bleščeče povedane informacije o odličnosti umetnikov so se spajale s subjektovim siceršnjim poznavanjem. Na primer kakovostni igri Barbare Cerar je kar naprej mešala štrene misel o reklami za Tuš, ki je ravno tako, kot je Barbara izvrstna igralka, katastrofalno zanič. Kakorkoli že, ne dvomimo o zaslužnosti nagrad in umetniški vrhunskosti nagrajencev. S pripombo, da se v vsej ceremonialnosti čuti nekaj čisto majčkenega, odtujenega, neskladnega in da se za to zevjo morda utegne skrivati kaj pošastno večjega.

Državne proslave so nasploh sakralne. Nezgrešljivo so spominjale na nek drug dogodek, ko sem pred kakšnim letom prvič informativno prisostvoval podobnemu svečanemu obredu - katoliški maši namreč. Ko sta se proti svojima sedežema pomikala gospod doktor predsednik in njegova prva dama, oblečena v nobeno drugo kot zeleno, smo vstali. Ko je obilna pevka zapela sedmo kitico Zdravljice, smo vstali.

Umetniški program sam je bil spoj gibalne, recitatorske in muzikalne veščine. Sliši se slastno. No, okus je malo bolj prozaičen. Simpatiji do igre Igorja Samoborja navkljub se je patos sodobne slovenske erotične poezije od Zlobca do Hudolina bližal meji neposlušljivega. Toliko bolj, ker je omenjeni, kriv brez krivde, vrhunski igralec. Muzikalcem, predvsem pevcem, je potencialna nadpovprečnost grdo zatajila. Dočim so bili gibalci res dobri, dinamični, zgolj s telesom ustvarjajoč napetost, divjost in nežnost. In simulirali so nič kaj nežen, a napet, divji fuk, ki so ga pospremili s sunkovitimi živalskimi vzdihljaji. Tega smo na slovenskih odrih tudi sicer vajeni.

Treba je omeniti še govorniško razsežnost, pri čemer bomo govor nagrajenke Mateje Rebolj z omembo sebe kot dvajsete ženske nagrajenke in prve nagrajenke s plesnega ceha, izzivajočo dva zaporedna spontana aplavza, le oplazili. Malce bolj se bomo ustavili na retoričnem dosežku Mirana Zupaniča, predsednika nacionalnega sveta za kulturo in enega izmed lanskih dobitnikov nagrade Prešernovega sklada.

Bil je govor o nerazumevanju države, politike, vladajočih vseh barv do umetnosti, kulture, umetnika, kulturnika, ustvarjalnosti vobče. Kdaj boste naredili to, kdaj boste uredili ono, kdaj boste postavili NUK, kdaj zgradili akademije, kdaj omogočili snemati filme, kdaj ustvarili človeka dostojno življenje umetniku, ki je vedno na pravi strani, na strani svobode? Kdaj bo umetnik spoštovanja vreden član občanske družbe? Kdaj bo smatran kot nepogrešljiv člen socialnega tkiva?

Kulturno ozaveščeno kritiko neke žižkovske Žižkove izjave, da bi bilo za slovensko kulturo najbolje, če bi razstrelili Cankarjev dom v trenutku največje prisotnosti vseh kulturnikov, sem v nasprotju z namenom gospoda Zupaniča dojemal v razsežnosti neke neizprosne resnice. Z mešanimi občutki. Z upom, da bo to kdo storil nocoj, s strahom za življenje, z obžalovanjem, da terorist nisem sam.

Namreč, skromno, trdno, nemara staromodno ali romantično menim, da umetnost - tista, ki ji pravimo prava, lepa, sapojemajoča - ne more špricniti iz institucionalnega mecenstva. Da nobene finančne injekcije, državna podpora in zlati vek ne pripomorejo k lepoti ali grdoti umetnine, čeprav pomagajo pri logistiki, produkciji, trženju, preskrbljenosti in podobnem. Da niti proslave niti svečanosti niti nagrade ne morejo ovrednotiti lepe pesmi, ker lepa pesem ne potrebuje niti slavljenja niti klanjanja in niti blišča.

Naš France je svojo knjižico izdal brez podpore kulturnih skladov Habsburške monarhije. Brez spoštovanja, brez klanjanja, brez blišča. In vprašanje je, kaj bi se izcimilo iz njegovega dela, če bi blažen živel idilično družinsko življenje, zadovoljen, brezskrben, potešen, spoštovan in priznan.

Z zakuske sva se zgodaj odpravila domov, sinhrono z ministrom Gasparijem in njegovo družico. Spreletela me je hecna predstava, pomešana z željo, da je prvo dejanje protikrizne strategije razčefuk slovenske kisle smetane, ki golta vino in žveči obložene kruhke.

Joško je med himno s komolcem oplazil Matjaž.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Pod ob in nad osrednjo državno slovesnostjo ob dnevu Pesnikove smrti in podelitvi
anonimni alkoholik [21/02/2010]

Tako gosti modernist romantika. Parkirišče NUK2 pa nič...njemu je pediatrična klinika družica.
odgovori >>