Popularnost Brechta zadnjih let pri nas in na tujem so izkoristili še v MGL-ju z uprizoritvijo Bobnov v noči. V času, ko lahko Brechta mirno uvrščamo med klasike, zlo-raba njegovega potujitvenega efekta pa je dobila malodane epske razsežnosti, se skupaj z ustvarjalci sprašujemo: Kakšen efekt ima torej danes Brecht in če ga sploh še lahko ima?
Bobne v noči tipično brechtovsko poganja prikaz neke melodramatične partikularne situacije. Gledalci so pritegnjeni s kvaziljubezensko zgodbico o družinici z godno hčerkico Anno Balicke, ki čaka svojega ljubega, da se vrne iz vojnih bitk, medtem pa se seveda zaplete z drugim, ki je priročno še vojni dobičkar. Da je situacija še bolj zagonetna, se Brecht posluži še enega svojih priljubljenih zapletov in Anno Balicke napravi nosečo.
Medtem pa se v časopisni četrti že pripravlja na revolucijo. V tem najbolj neugodnem momentu se na prizorišču pojavi pogrešani ljubimec, Andreas Kragler. Ta živi mrtvec v svetu umrlih vrednot z glasom nekje od onkraj povsem anahronistično terja tisto, kar mu pripada. Seveda se obe paralelni zgodbi, ki se pleteta, zaostrita v istem trenutku, ko se oba razdružena nesrečneža soočita sredi revolucionarnega vrveža.
Njuna mini tragedija, ki se navkljub vsemu zaključi s srečno združitvijo obeh, seveda ni bistvena. Gre za eksempel o majavi usodi dveh človečkov na razburkanem morju političnih sprememb, ki se sklene kot koreografski prispevek v lutkastem mrtvaškem plesu. S prikazom širše politične slike se že odmikamo od lagodnega toka malomeščanskega teatra, obenem pa naj bi se s cinizmom zgodnjega Brechta pri gledalcu formirala družbeno kritična zavest.
Dejansko je dogajanje umeščeno v čas po prvi svetovni vojni, natančneje v čas krvavo zadušene vstaje levega revolucionarnega krila nemških socialdemokratov oziroma spartakovcev. Vendar v uprizoritvi nič kaj ne kaže na to. Nanšalantno odrežejo vse konkretizacije iz teksta in mu s transparentnimi znaki omogočijo aplikabilnost na vsako povojno stanje. Političnost pa posplošijo na zgodovinsko ponavljajoči se precep med Levim in Desnim (oba pola uprizorita Lotos Vincenc Šparovec in Gregor Gruden), torej med časom za revolucijo in bojem proti anarhiji, kot ves čas z rdeče-črnim kontrastiranjem tudi vizualno poudarjajo.
Čeprav potujitveni efekt v tej komediji še ni bil dodobra razvit, se Matjaž Pograjc odloči za dekonstrukcijo uprizoritve z intervencijskimi posegi varietejskega tipa. Iluzionistični triki, akrobacije v zraku, senčno gledališče, animiranje soigralčevega telesa in podobne akrobatske tehnike se kar vrstijo. Ljubezenska zgodba pa medtem poteka kot prekinjano zaporedje filmskih kadrov, ki mimogrede še preigravajo celoten žanrski spekter od komičnega do tragičnega.
Brez povezovalca v varieteju seveda ne gre. Tjaša Železnik v preživelem načinu klepanja rim in arhaizmov malce rapsodično prikazuje osnovne poteze pripovedi. Razloži nekaj predzgodbe, poantira ključne momente in jih po malem še igralsko nakaže. Splošni burleskni vtis še podpihuje ansambelska igra, ki s komično distanco komentira patetičnost para Jureta Henigmana in Jane Zupančič - igralsko distanciranega seveda, a s precizno izdelanimi miniaturkami.
Uprizoritev se umešča v nekakšno scenografsko ogrodje Tomaža Štrucla z odlagališčem rekvizitov, ki razgalja gledališki postopek kot tak. Črno-rdeča tkanina kot osrednji rekvizit privzema najrazličnejše pojavne oblike – od obleke, vrvi, postelje, mize. Igralci v črni kostumografski podlagi pa si priložnostno prilepijo karikirane identifikatorne znake in tako markirajo različne vloge. Še prej pa oder zasedejo kot glasbeniki, ki v jam sessionu razgibavajo in rahljajo strukturo uprizoritve z ritmičnim bobnanjem po zamisli Tiborja Miheliča Syeda.
Ob sejmarskem vrvežu na odru in v zabavnem nizanju svežih domislic nima gledalec niti časa prav vdihniti, kaj šele razmišljati. Igralska skupina se v duhu ljudskih gledaliških prijemov brezbožno roga vsemu - in tako (ne)hote povzame duha današnjega časa - še najbolj pa avtorju samemu, ki v obravnavanem tekstu še ni prav vedel, kako in kaj. Pa tudi sodobnemu gledalcu, ki hodi v gledališče že ozaveščen o Brechtu, ne pa tudi brechtovsko ozaveščen.
Uprizoritev je estetsko grajena kot iluzionistični trik, ki se nato samorazkrinka. Razkrinka pa tudi status Brechtovih dramaturških postopkov, ki so danes zaradi vsesplošne uporabe že skoraj konvencija in ne njena kršitev. Pripade jim zgolj funkcija zabavnega eksperimentiranja s formo in ne prebijanja estetskega. Vse to je bil zgolj teater, nepretenciozno razglasijo ob koncu. A realna dejanja, ki naj bi sledila od tod, so spet umeščena v gledališki komentar, ko streli zgodovine v groteskno karikiranem samomoru pokosijo vse navzoče. Nahajamo se torej v spirali simulirane realnosti brez konca. V njenem poteku pa Brechtov politični angažma požira njegova lastna gledališka inovacija.
Zgolj zabavala se je Nika L.
Komentarji
komentiraj >>