Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KUZLE: Še pomnite Kuzle, tovariši? (Dallas, 2010) (ponovitev 24. 2. 2010 ob 00.30) (2223 bralcev)
Sreda, 17. 2. 2010
Marjo Kapeli



Tisto provincialno hiperaktivno spako, ki si je za razliko od soja luči željnega lublanskega pozeraja raje postlala v aktivnem udobju odmaknjenosti? Organski kolektor, ki je materijo znal predelati na presenetljivo avtentičen način? … Brez skrbi, pri Kuzlah ne gre za revival. Ambicija njihovega ponovnega oglašanja gre onstran odrskega podoživljanja časov, ko so se pisale definicije subkulture in mnenja komisije za šund v stilu: zelo lepa pesem, ampak veste – za na radio pa ni! ... (v celoti!)

* Vem, da naslednja izjava ni najbolj modna, ampak v modi je revival.
Niet na veliki slovenski turneji, Buldogi v nedeljsko-popoldanskem TV terminu za vse generacije, Kuzle na Facebooku. Pa naj kdo reče, da ni bilo lepo v naši domovini biti mlad! Ker, ko si bil enkrat mlad, si očitno lahko ostal mlad še vsaj naslednjih dvajset, trideset let. Dobil si nekaj takega, kot je podaljšana garancija za obdobje pubertete. Saj veste: če s svojo mladostjo niste zadovoljni ali če imate občutek, da se vam prehitro odvija, da ne funkcionira tako, kot bi morala, in ne prinaša tistega, kar vam vsi po vrsti od staršev do šole in medijev obljubljajo, vam jo preprosto podaljšamo. Vse kar potrebujete, je le to, da ostanete ves čas na liniji, za kar sploh ni treba biti kaj posebej aktiven, nikamor ni treba it, nič ni treba naredit. Samo mlad je treba bit, pa se vam mizica s slastnimi punkovskimi priboljški kar ne izprazni. Če pa se to le primeri, vam jih zavijemo v celofan in po hitri pošti dostavimo v obliki 200 kvadratnih centimetrov plastičnega ovitka, v katerem preži za pol ure digitalno zapisanega in za hi-fi predvajanje primerno skompresiranega duha časa.

Ne le, da ni modna, prav bizarna beseda je revival. V primeru neposrednih glasbenih proizvajalcev še toliko bolj. Kot da bi šlo za odtajanje globoko zamrznjenega in skrbno nadzorovanega krapa, s katerim bi v neki novi časovni perspektivi poskušali spreminjati svet. Trendesetrski krap … Ali pa – kot bi šlo za reanimacijo komaj rojene, še neizživete in prehitro pohojene bilke. Vsaj približno tako patetično zveni ''revival''. Je pa hudič pri tem rivajvlu tudi v tem, da vakuumsko zaprt in ustrezno konzerviran primerek sicer brez problema zdrži tudi daljša časovna obdobja, ko pa ga odpreš, se je prisiljen v vsem šoku soočiti s tujki iz okolja. No, če ostanemo v domeni muzike, se bolj pogosto izpostavi ugotovitev, da je pravzaprav klinično oživljeni primerek tisti, ki se počuti kot tujek v okolju in potem nekaj malega časa vegetira, da bi na koncu omagal in naposled neslavno usahnil. Vsaj v primeru punkovskega rivajvla se to zelo pogosto dogaja – je pač tako, kot bi stopil na skate in poskušal izvesti prvino, ki ti je pred dvajsetimi leti sijajno uspela - pa čeprav samo enkrat.

Pri Kuzlah k sreči ne gre za revival. Ambicija njihovega ponovnega oglašanja gre onstran odrskega podoživljanja dobrih, starih časov, ko so se pisale definicije subkulture in negativna mnenja s strani komisije za šund v stilu: zelo lepa pesem, ampak veste – za na radio pa ni! Halo, saj že nekaj časa živimo konec zgodovine,a ne? Tega se že dolgo zavedajo vse kaj drugega kot golobradi idrijski mulci z licenco za podaljšanje garancije na mladost – z ekstremnimi športi se ukvarjaj samo do takrat, ko te – tako pravijo odrasli - sreča pamet. Potem igraj šah, navigiraj skozi družinske albume in če imaš čas, voljo in kak cekin viška – zapiši tisto, kar ti v času originalne mladosti ni uspelo. Skratka, odjebi revival – poskrbi za posnetek, za recording.

Par vprašanj v zvezi s pol ducata posnetkov Kuzel izpred skoraj tridesetih let vsekakor ostaja odprtih in med bolj zanimivimi se za pisca tega sestavka zdi hitrost odigranega materiala. Me kaj malo briga, če izzveni kot teorija zarote - ampak tista razlaga, da je mlad in zelen tonski tehnik po pomoti malo napičiral snemalno mašino oziroma magnetofonske koluterje, ko so se delali master materiali in naj bi bili spričo tega dejstva posnetki pač hitrejši, se mi zdi malce šibka in za irokezo privlečena. Druga inačica – ta se špekulativni naravi navkljub zdi bolj verjetna in prikladna – temelji na eksperimentu (ali pa mali prevari, če hočete), s katerim bi lahko zvok Kuzel bolj približali aktualnim svetovnim glasbenim tokovom, ki so sicer z rahlo zamudo, a vendarle sunkovito rezali v takratno slovensko subkulturno drobovje. Od tam daleč so to bili notorični, politično nekorektni Dead Kennedies, malo bolj na dosegu ušes pa stampedni pacifisti Discharge.

Kakorkoli, zdaj imamo to zbirko pred sabo. Za sentimentalne zamaknjence in ljubitelje malih antistresnih ritualov tudi v vinilni obliki. Še pomnite Kuzle, tovariši? je njen naslov in kaj naj rečem - moj odgovor je pritrdilen. Pomnim jih. Pomnim jih kot malo provincialno hiperaktivno spako, ki si je za razliko od soja luči željnega kvazi kozmopolitskega pozeraja raje postlala v breznu odmaknjenosti. Pomnim jih kot organski kolektor, ki posrkano materijo predela na vedno nov, predvsem pa avtentičen način. Po principu srkni, pljuni, izplakni. Mogoče od tod tudi znotrajžanrska raznorodnost, ki sega od spogledovanja z britansko street punkovsko himničnostjo (Prazna generacija) do hecnih sinkopičnih poskusov Moje mame. Od pubertetniških straniščnih izlivov Superlima, do samoironičnega haiku blitza Smej se in protiksenofobno angažiranega Vahida. In verjetno od tod tudi neverjetna hiperproduktivnost benda, ki je v tistih dveh letih delovanja nabruhal med 40 in 50 miniatur, na svojih nastopih pa ni menda nikoli odigral povsem istega repertoarja. 21 med njimi jih je bilo izbranih ter ob vključitvi originalnih fragmentov z avdio kaset, kot so na primer ramonoidne najave komadov, ponovno odigranih. Za potrebe recordinga in ne rivajvla, seveda.

Tako, tuki mate. Revolucijo, ki so jo enkrat daleč nazaj pozabili televizirat, zato jo je bilo potrebno post festum digitalizirat. O duhu časa na tem mestu ne razpravljamo; percepcijo, refleksijo in spominske izlete prepuščamo vsem bolj ali manj prizadetim. Da pa ne bi zaključili kar tako brez napotkov, bomo za to priložnost vendarle potegnili enega 'v duhu časa': če se zadnje dni že toliko govori o psih, naj se občasno prisluhne še Kuzlam. Ker je vsaj vsakih trideset let v domovini lepo biti mlad.

Pripravil Marjo Kapeli




Komentarji
komentiraj >>

Re: KUZLE: Še pomnite Kuzle, tovariši? (Dallas, 2010) (ponovitev 24. 2. 2010 ob
Tečko [17/02/2010]

Dead Kennedies - to ni lapsus, to je nepoznavanje (panka?)
odgovori >>

    Re: KUZLE: Še pomnite Kuzle, tovariši? (Dallas, 2010) (ponovitev 24. 2. 2010 ob
    odjebi [18/02/2010]
    !to pa nepoznavanje slovnice?
    odgovori >>