Poročilo s predavanja DPU

V četrtek, 11. februarja, je v sklopu predavanj Delavsko- punkerske univerze predaval samozaposleni filozof Dušan Rebolj. Predavanje z naslovom O jalovosti pobijanja sošolcev je posvetil tematizaciji problematike množičnih umorov sošolcev, sodelavcev in drugih domnevnih krivcev za našo osebno nesrečo.

Predavanje je temeljilo na analizi estonskega filma Razred (Klasse, 2007, režija: Ilmar Raag), ki prikazuje dogodke, ki se iztečejo v množični umor v šolski jedilnici. Film je strukturiran kot pretek postaj križevega pota glavnih protagonistov Joosepa in Kasparja, ki sta konstantno ustrahovana in poniževana s strani svojih sošolcev, dokler se ne odločita, da svoje mučitelje preprosto postrelita. V samem filmu smo deležni kopice vzrokov in razlag končnega dejanja: odsotnost staršev na eni strani, na drugi pa zastrupljenost prisotnih staršev z mačizmom ter nagnjenost k nasilnemu reševanju težav, popolna nesposobnost šole, da bi šibkejše učence zaščitila pred močnejšimi in tako dalje.

Po mnenju predavatelja je vse našteto zgolj rodovitna prst, iz katere vznikne zelo učinkovito povedana in popolnoma voajerska, primarno estetska zgodba o maščevanju. Njeno gorišče je pokol in vse, kar vodi do njega, dejansko ne služi razlagi ali razumevanju, pač pa učinkovitosti izbruha božjega srda, do katerega pride na koncu filma. Apokaliptični, izničevalski konci po biblično zasnovanih spopadih imajo torej prednost pred težavnimi in morastimi poskusi reforme.

Film je zasnovan na fantazijski konstrukciji šolske ustrelitve, ki si resnične dogodke sposodi, da bi z njimi ustvarila privid realne osnovanosti. Film Razred zaradi svoje odsekanosti in namerne dekontekstualizacije dogodkov v prid estetizaciji nudi ravno toliko nastavkov za nadaljnji razmislek, kot slovenski film Pokrajina št. 2 - torej nobenega.

V literaturi, ki se spopada s problematiko šolskih ustrelitev, je razkritih nešteto razmislekov o vplivanju vseh možnih dejavnikov - od medijskih vsebin do duševnih obolenj in notranjih čustvenih dram storilcev. Predavatelj pa je nasproti temu postavil bolj originalno in precej bolj prepričljivo pojmovanje, ki šolske ustrelitve postavlja v kontekst z drugimi dejanji upora v ZDA, predvsem z upori sužnjev ter ustrelitvami, ki so jih v osemdesetih letih Reaganovega neoliberalizma rodila ameriška delovna mesta - tipični so, denimo, primeri masovnih ustrelitev na ameriških poštah.

Znižanje realnega dohodka, poslabšanje delovnih razmer in posledično sesutje kolegialnih odnosov je v osemdesetih letih doletelo dotlej oblazinjeni in zavarovani srednji razred. Dezintegracija elementarnih in nekdaj samoumevnih stalnic življenjskega sloga srednjega sloja se je začela odražati v družbeni razslojenosti in ustrahovanju ter občutkih potlačenosti in odtujenosti v okoljih, kjer se zadržujejo otroci izginjajočega srednjega sloja - torej v šolah. Poboji na delovnih mestih ali v šolah zato nikakor niso vdori česa tujega ali nenormalnega v ustaljeni red, temveč je sámo delovanje ustaljenega reda tisto, kar sproži poboje.

Ob vsem tem, je nadaljeval predavatelj, se ne moremo izogniti strukturalističnemu pojmovanju moči oziroma oblasti, po katerem bistveni element moči ni intersubjektivno delovanje in preprečevanje delovanja. Moč je skupek predpostavk in pojmovanj, ki možnost določenih dejanj izniči v subjektu samem. V tovrstnem okviru delovanja oblasti pa odstranitev nasilneža z nasiljem ni noben pravi premik, noben presežek nad ustaljeno mehaniko. Je le pragmatična odstranitev posamezne ovire, pa četudi izvedena v naše največje čustveno zadoščenje. Predavatelj je zato zaključil z mislijo, da umori sošolcev, sodelavcev in drugih krivcev za našo nesrečo res niso posebno dobra rešitev, saj se zadnje čase tudi brez njih počutimo čisto dovolj neumno.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla Šola kot ideološki aparat ekonomije bo 18. februarja, ko bo na sporedu predavanje Primoža Krašovca z naslovom Znanje proti teoriji.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.