* Devil's Music je prvotno izšel v sredini osemdesetih in takrat odstrl osebno zanimanje avtorja Nicolasa Collinsa za porajajoči fenomen hiphop kulture, v kateri pa Collins že tedaj sluti potencial globalne kulture, kot jo poznamo danes. S pričujočim delom je avtor pronicljivo in še danes aktualno ter intrigantno v zasnove dediščine eksperimentalne glasbe, kot jo pojmujemo od generacije Johna Cageea dalje , vpeljal popularno kulturo in skozi formo nedoločenosti in vpeljavo tedaj dostopne tehnologije v godbi utelesil principe in vprašanja, ki jih slednja ponuja še danes. Gre za vprašanja zvočnega vzorčenja, semplinga in s tem avtorstva in same izvirnosti, za vprašanja repeticije, medija kot nosilca vsebin in pomena ter njegove funkcije in nenazadnje poigravanja s tehnologijo, ki temelji na napaki, zlomu, šumu v sistemu.

Philip Sherburne, pisec o sodobni techno kulturi in glasbi je Devil's Music razglasil za 'zgodnjo podstat techno glasbe'. Ob tem razširjenem ponatisu na dveh cd-jkah japonske založbe EM Records pa lahko vzvratno s poslušanjem v delu razbiramo zametke in utelešenje estetike 'reži in lepi' sodobne dj kulture, tako hiphop kot eksperimentalnega gramofonarstva, svojstven spoj X-Ecutioners in Christiana Marclaya. V njej slišimo tudi udejanjenje ideje napake v frenetični, preskakujoči naturi pričujoče glasbe, ki se je kasneje artikulirala v digitalnem glitchu sodobne elektronike in preskakujočih cedejkah Markusa Poppa aka Oval in v poznem, bolj hrupnem delu japonskega člana gibanja fluxus Yasunaa Toneja. Ko smo že pri slednjem in pri hrupu, tolmačenem skozi ohlapno žanrsko oznako noisea, se skozi Devil's Music kot bistvena elementa pojavljata nenehna diskontinuiteta ter preobilje informacij, ki zaradi pomenske zgostitve prehajajo na raven šuma. Na tej ravni Collins že v osemdesetih, seveda na sledi ameriški medijski kulturi, anticipira sodobno medijsko polucijo s preobiljem informacij. Hiphop z udarnimi ritmi ob spremljavi radijske statike v vlogi šuma, ki zastre in zamakne informacijo, se izkaže za idealno izbiro kot utelesitev agresivnosti sodobnih medijev. Za ključno osnovo dela je Collins uporabil izseke, vzorce iz različnih njujorških lokalnih radijskih postaj, specializiranih za plesno galsbo, ob tem uporabil še takrat dostopen sempler in elektronski instrumentarij, ki ga je izumil sam. Na te koščke mozaika, sestavljenega iz lomljenih ritmov in raztelešenega pulza, je nato Collins prilepil še raztelešeno govorico iz različnih radijskih reklam. Če na nek način prva verzija Devil's Music ponuja svojstven kolaž takratnih njujorških radijskih postaj, ujetih v preskakujoče, občasno prelivajoče ali izključujoče zvočne zanke, jo lahko poslušamo tudi kot Cageeve eksperimente z radijskimi sprejemniki, s katerimi je denimo v delu 'Imaginary Landscape No. 4' z naključnim vdorom radijskih frekvenc utelesil svojo idejo nedoločenosti. To je Collins še bolj izrazil na drugi strani plošče, ki nam ponuja kompozicijo, naslovljeno 'Real Landscape'. Ta komponenta še bolj pride do izraza ob živem izvajanju Devil's Music, kjer izvajalec naključno brklja in izbira radijske postaje.

Če je Collins z prvo verzijo 'Devil's Music ustvaril krpež raznorodnih sodobnih ritmov osemdesetih, je z drugo verzijo podrezal v drugo sfero Cageevega interesa, v muzak, lahkotno poslušljivo, kulisno, ambientalno glasbo. Cage je seveda idejo o muzaku radikaliziral do obisti z delom 'Silent Prayer' iz l. 1948, v katerem je za muzak predvidel zgolj in samo tišino. Collins pa je v kolaž milozvočne klasične, kokteljske glasbe in glasbe iz hotelskih vežic vnesel motečo repeticijo, rez in napake, ki lomijo kontemplativno naturo poslušanja in danes delujejo nenavadno blizu sodobni digitalni elektronski ambientalni glasbi, mene osebno pa spomnijo tudi na delo gramofonarja Philipa Jecka, vendar brez zanj značilne prašne, nostalgične topline, ki se zgošča v njegovih prelivih zvočnega spomina iz vinilnih plošč. V njem se Collins na svojstven način loti dediščine minimalizma, ki ga sam v kontekstu skladbe poimenuje 'Steve Reich v razbitem ogledalu sreča Philipa Glassa'.

Collins je v osemdesetih ob izdaji plošče Devil's Music resnično mislil, da bodo ploščo kupovali tedaj porajajoči dee jayi, vendar se je to zgodilo šele v devetdesetih. Takrat se uresniči Collinsova ideja, da bi Devil's Music kupovali dee jayi zase kot skupek raznorodnih beatov ter za svoje stare starše in starše, zaljubljene v Mantovanija in v minimalizem.

Nicolas Collins je študiral ob ameriškemu skladatelju Alvinu Lucierju, je znan izvajalec in skladatelj, zvočni umetnik in teoretik, ki je med drugimi nastopal tudi z Christianom Marclayem, Davidom Tudorjem in Johnom Zornom. Je ena od avtoritet v polju izumljanja novih, predvsem elektronskih glasbil, vrl teoretik in pisec, ki nenazadnje že vrsto let ureja znamenito glasbeno tiskovino Leonardo Music Journal. S plošče Devil's Music ponovno izdane v razširjeni ediciji v lanskem letu, izvorno pa natisnjene v sredini osemdesetih, bomo poslušali dve verziji kompozicije Devil's Music in eno verzijo dela 'Real Landscape',ki je pravzaprav sestavljena iz posnetkov izvajanja Devil's Music v živo. Če se sprašujete, zakaj je delo naslovil 'Devil's Musić naj izdam, da kot reakcijo na krščanski desni fundamentalizem v ZDA v osemdesetih, ki je v radijskem mediju in v glasbi vsepovsod iskal hudiča. Poiščimo ga tudi mi v današnji ediciji oddaje Razširjamo obzorja na 89,3 MHz-a.

pripravil Luka Zagoričnik