Literarno-umetniško društvo Literatura je v zbirki Labirinti izdalo knjigo izbranih esejev spod prstov češkega literarnega mogotca. Prevajalec Jarolav Skrušný nam je dobrohotno omogočil užitke ob branju knjige, ki ima vse potrebne atribute za ugajanje: ni predebela, črke niso premajhne in poglavja ne predolga. Kako pa je kaj z vsebino?
Literarno-umetniško društvo Literatura je v zbirki Labirinti izdala knjigo izbranih esejev spod prstov češkega literarnega mogotca. Prevajalec Jarolav Skrušný nam je dobrohotno omogočil užitke ob branju knjige, ki ima vse potrebne atribute za ugajanje: ni predebela, črke niso premajhne in poglavja ne predolga. Kako pa je kaj z vsebino?
Kunderov Milan, pod katerega s copyrightom ožigosanim imenom na drugi strani knjige piše, da ni dovoljena nikakršna priredba dela, ne glede na obliko, je pod oz. za naslovom zapisal: …srečanje mojih premišljevanj in spominov; mojih starih (eksistencialnih in estetskih) tém in starih ljubezni …
Ustavili se bomo pri zadnji besedici navedka, kajti ta zadnja besedica je močnejša od vseh ostalih, kljub temu, da so tudi ostale pretežni težkokategorniki. Ljubezni, torej. In še več, stare ljubezni, ki jih ni moč podcenjevati. Kaj so stare ljubezni Milana Kundere? Kar nekaj jih je. Umetnost, slikarstvo, Francis Bacon, glasba, Beethoven, marginalni predeli sveta, Haiti, Martinik, njihova umetnost in še in še. In predvsem umetnost romana. Z Reblaisom na čelu, odfukanim Reblaisom, čigar neverjeten in neponovljiv roman se začne z nagovorom: Najodličnejši moji pivci in vi, najdražji mi sifilitiki… Kundera ga je še zelo mlad navdušen prebiral. V češkem prevodu.
Tematski sklopi Kunderinega pisanja so si bolj ali manj podobni, naj piše o Baconu, Marquezu ali Schönbergu. Propad velikih metafizičnih idej, človeška osamitev in osamljenost, zatajitev smisla in temu sledeča nesmiselnost. Srh zmrazi ob ugotovitvi, da je vse, kar človek ima, njegovo telo. Meso, ki slejkoprej, brez izjeme vedno in povsod zgnije.
Ob vsem tem, pa tudi o kakšnih manj stresnih rečeh, npr. o toplini resničnega prijateljstva, je vseskozi govora o umetnosti. Predvsem o umetnosti. Ne o avtorjih, njihovem okolju, ustvarjalnem postopku itd., temveč o umetniških delih kot takih. O sliki, romanu, pesmi, operi. Kajti to je tisto, kar šteje, izjavlja Milan. In strinjamo se z njim. In skupaj z njim lahko otožno vzdihnemo, ko je v monografiji o Bertoltu Brechtu nek del posvečen telesnemu vonju marksističnega poeta. Ali čudna reč, da nihče ne pozablja nacističnih zločincev, Schönbergovega oratorija Varšavski preživelec, največjega glasbenega spomenika o holokavstu, pa nihče več ne pozna.
Ne moremo mimo romanopisja. Kundera se kaže kot véliki apologet romana kot forme, pesniške oblike, umetnosti. Beremo prodorne uvide v miniaturah o smehu v Idiotu, neplodnosti romanesknih protagonistov v Stotih letih samote, tej in oni premišljevanja vredni misli ob kakšnih drugih vsaj meni manj poznanih ali neznanih avtorjev. Ravno odlični in lucidni razmisleki o teh zadnjih romanih v človeku vzbudijo močno željo po branju teh nepoznanih del. Krasna plat knjige.
Enako močna želja se vzbudi ob Kunderovi prvi ljubezni, skladatelju Leošu Janáčeku, pozabljenemu modernistu, skladatelju, ki je v operi eden prvih za libreto uporabil prozni tekst, kot zdaj vem. Le kdaj bomo lahko njegove Zapiske z mrtvega doma slišali v Ljubljani?
V premišljevanjih so prisotni tudi izseki emigrantskega življenja, tako najbolj intimnega, ne sicer seksualnega, pač pa o odkritju glasbe Iannisa Xenakisa v Parizu med sovjetsko okupacijo Češkoslovaške, še ene zbujene želje, kot malo manj intimnega, v družbi emigrantov, ki jim druga domovina postane pravi, prvi dom.
Vseskozi pa Milan najde čas, da pokomentira sedanjost. Naj bo to nesenzibilnost mladine, blesava televizija, Coco Chanel in njene cunjice na mestu prvih dvajsetih genijev stoletja v neki francoski reviji ter nobenega pisatelja ali filozofa med njimi, ali Jugoslavija, ki si je edina evropska država z lastno partizansko vojsko priborila zmago nad okupatorskimi silami in so jo morali zaradi tega konec devetdesetih amerikanci več tednov bombardirati, da bi tako končno do kraja potrdili svoj primat. Jugoslavija, kjer so sleherno žensko, ki so jo spoznali za krivo fukanja s tujcem, ostrigli do golega.
Za konec bi rad še enkrat omenil tisto že omenjeno težko reč, ki ji humanistična stroka pravi metafizični nihilizem. Ko Bog, Narava, Človek, Smisel, Fürer zatajijo. In ostaneš zgolj klavrna kepa mesa. Francis Bacon po našem avtorju izjavi, kako je presenečen, ko na kavlju pri mesarju namesto goveda ne visi slikar sam. Milan pokaže, kako zelo se te nič kaj dehteče izkušnje še kako zaveda.
Osmišljati se skuša z umetnostjo. Ne samo brezmiselnosti, temveč tudi blesavosti današnjih dni naproti postavi zromantiziran vzdih in prepričanost v smisel umetniškega ustvarjanja, ki oblikuje lepoto tako v smislu kot nesmislu. Kot poskušajo nekateri romanopisci obuditi izginuli šarm fuk scen. Jaz sam bi kot uvod v rehabilitacijo predlagal – ponovitev osnov marksizma. Ampak to je že neko drugo srečanje.
Z Milanom Kundero se je prvič srečal Matjaž.
Komentarji
komentiraj >>