Takšne in drugačne oblike nove kolonizacije ̶ pri Veličkoviću vedno podprte s pravo mero cinizma, ki se ne identificira z vlogo žrtve ali z vlogo Drugega ̶ so prisotne tudi v romanu »Oče moje hčere«, ki prepleta čas povojnega življenja v Sarajevu z zgodbo petintridesetletnega oglaševalca in njegove radovedne šestletne hčerke.
Sodeč po prevodih del Nenada Veličkovića in glede na odmevnost v slovenski javnosti je sarajevski pisatelj v naših krajih že stalen in dobrodošel gost. Predlani je njegovo delo »Sahib«, družbenokritični roman o neokolonialnem misijonarju na mednarodni misiji v Bosni, doživelo uspešno gledališko uprizoritev z več ponovitvami. To, da je roman »Sahib« podnaslovljen »Impresije iz depresije«, ni naključje, saj mladi uradnik svoja pisma ljubimcu v Veliki Britaniji piše skozi oči zahodnega Evropejca sredi Balkana.
Takšne in drugačne oblike nove kolonizacije - pri Veličkoviću vedno podprte s pravo mero cinizma, ki se ne identificira z vlogo žrtve ali z vlogo Drugega - so prisotne tudi v romanu »Oče moje hčere«, ki prepleta čas povojnega življenja v Sarajevu z zgodbo petintridesetletnega oglaševalca in njegove radovedne šestletne hčerke.
»Oče moje hčere« je delo, ki je izšlo dvakrat. V slovenščino je preveden drugi izvod dela, za katerega avtor pravi, da je boljše, tako kar se tiče tehničnih napak kot tudi karakterizacije likov. Tu ne gre za gesto postmodernega avtorja, temveč za nekoga, ki meni, da je pisana beseda živo in nikoli docela končano delo ter zlahka, čeprav slabo, spolzi pred bralca med prsti urednika in seveda tudi avtorja. V sami zgodbi v romanu in v avtorjevi ponovni izdaji popravljenega dela je nekaj, kar literaturo težko loči od avtobiografije. Brez nje je, po mnenju pisatelja, književnost kratko malo bedna.
Literarni junak je cinični marketinški brejnstormer, nekdanji Titov pionir, ki se zanaša na Van Goghov zapis o tem, da je »svet očitno sklepan na hitrico«. Nekomu, ki si odreže uho, ne gre a priori odrekati kredibilnosti, ko gre za presojo našega svetobolja. Takšen se zdi tudi glavni protagonist, čigar eksistenca vedno visi v napačnem kraju, Sarajevu v Bosni, in napačnem času, povojnem Sarajevu na prelomu tisočletja.
Notice o družinski zgodovini v Ich formi, ki se berejo vzporedno z osrednjo zgodbo, pričajo o vzponih in padcih, s katerimi so bili povezani pretekla politična oblast in čudna pota ljubezni. Njegova mama je bila navajena meščanskega življenja v beograjski vili. Čez čas se je morala privaditi na spanje v vagonih in tudi na novo okolje v Sarajevu. To mesto je po zadnji vojni le bleda senca tistega, kar je nekoč bilo. Vojna po razpadu nekdanje Jugoslavije je bila vojna, ki tako kot pri mnogih drugih ni bila njegova. Pisec reklamnih sloganov, marksistično navdahnjeni cinik s slabim mnenjem o komunistih, v dialogih s hčerko razkriva svoj trpki weltschmerz, podložen s sarajevskim melosom in smislom za življenjske anekdote puščavnika sredi države, ki obstaja zgolj na papirju.
V tem duhu želi ljubeči oče s svojimi lapidarnimi filozofijami obvarovati svojo punčko pred Disneyjem, veroukom, šolo, kolonialisti, reklamami in kokakolo. Njegova žena Eva se je po dvanajstih letih skupnega življenja in nekaj letih vojne naveličala tudi njega, ki s svojo grenkobo zastruplja svoje bližnje. A junak, ki se skozi svoj življenjski credo počasi odkriva bralcu, ne išče sreče drugod, tudi pri svoji ljubimki ne. Za absolutno svobodo je potrebna popolna osamitev. Ko napoči trenutek za ločitev, se ne odloči, da zapusti Sarajevo in sledi svoji ženi Evi in hčerki na poti v emigracijo v daljno Avstralijo. V tem svojem melanholičnem vztrajanju pripovedovalec v očeh bralca postane na nek način junak.
Družinska zgodba je okvir, ki pisatelju služi za ogrodje v tej, na prvi pogled duhoviti analizi življenja Sarajlije, ki se v svojem mestu počuti kot tujec. Kot pravi, je Franz Ferdinand v Sarajevo prišel že drugič, in sam, da se počuti kot Gavrilo Princip. Vendar pa se za odločilna dejanja izkaže kot preveč ciničen, premalo drzen ali preprosto preveč zagrenjen, da bi humanistično sporočilo sploh imelo kakršenkoli učinek. Rajši zafura svoje življenje družinskega človeka, čigar konec obvisi nekje v zraku. V tem je roman Nenada Veličkovića melanholičen ali celo žalosten. Konec knjige se bere kot priznanje, da je obešenjaški humor le drugo ime za obrambo pred krutostjo, ki ga sebi in drugim povzroča človek.
Čeprav se zdi, da v svojem literarnem angažmaju predstavlja Nenad Veličković tipično zgodbo emigranta, povrhu vsega še nedeklariranega feminista, vztraja z življenjem v svojem rodnem Sarajevu. Kot pravi, je Bosna za satirika kot kaktus za puščavo. Pri tem sam diha z bodicami in kot pravi Sarajevčan brez svojega mesta ne more živeti. Kajti tisto, česar nima nobeno mesto na svetu, so prav prebivalci Sarajeva - Sarajlije. Čeprav se nekaj tega sarajevskega slengovskega šlajfa neizbežno izgubi z vsakim prevodom, slovenski prevod lokalizme uspešno prilagaja drugemu jezikovnemu okolju.
Pisatelja, kot je Nenad Veličković, si je v svojem odnosu do form popularne kulture - denimo v samem načinu pisanja, ko v delu »Pedalin« za svoje junake prevzame imena iz Kremenčkovih, in odnosa, ki ga je do nje razvil kot alterego ali kot komentator sodobne potrošniške družbe - zlahka zamisliti sredi Baščaršije, ob kavi s kakšnim zgodnjim Umbertom Ecom. Neobveznemu kramljanju bi se takoj lahko pridružil še češki pisatelj Michal Viewegh, v katerem bi Nenad lahko prepoznal odličnega sogovornika, ko gre za »ljubim-sovražim« odnos do svojih literarnih junakov. Kajti brez njih in brez usode mesta, kot je Sarajevo, ne bi bilo niti pisatelja, kot je Veličković, ki ostane brez odgovora na vprašanje, kako so lahko ženske kot primarni človeški spol prepustile gospodarjenje s tem planetom škratu svoje vrste.
Sarajevski grenko-sladki melos je za kosilo snedel Dare P.
Komentarji
komentiraj >>