Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Queer of our hearts (4256 bralcev)
Sobota, 27. 2. 2010
IdaH



V tednu športnih heroin je javnost Petro Majdič zelo hitro zapakirali v kretensko ovojnico Kraljica naših src, v kateri so zmešana pravljica o Pepelki, mit o Herkulesu in slovensko svetobolje. Zakaj je tovrsten omot pravzaprav tako hudo moteč? Pomislimo najprej, kdaj so za moškega športnika v javnosti s solzami v očeh ljudje dejali, da je kralj ljudskih src. V besedni zvezi je polno patetike, katere namen ni čaščenje herojskega dejanja ženske, temveč prej njena kastracija.

Drage poslušalke in poslušalci, feministke in feministi. Dobrodošli v oddaji Sektor Ž s pomladnim soncem v očeh.

V tednu športnih heroin je javnost Petro Majdič zelo hitro zapakirali v kretensko ovojnico Kraljica naših src, v kateri so zmešana pravljica o Pepelki, mit o Herkulesu in slovensko svetobolje. Naletimo tudi na naziv Kraljica ljudskih src, s katerim največkrat okitijo estradnice od Helene Blagne do Seke Aleksić. Zakaj je tovrsten omot pravzaprav tako hudo moteč? Pomislimo najprej, kdaj so za moškega športnika v javnosti s solzami v očeh ljudje dejali, da je kralj ljudskih src. V besedni zvezi je polno patetike, katere namen ni čaščenje herojskega dejanja ženske, temveč prej njena kastracija.

Zelo neprimerno je, da se psihofizične lastnosti Petre Majdič, ki jih odlikuje železna fizična moč ter ostro osredotočena psiha zreducirajo na srce, na čustveno ganjenost naroda. Heroine namreč ne more določati njen družbeno definirani spol, saj posega na področje simbolnega, kjer so stvari jasne kot njena telesna moč in mentalna sila.

Na enem iz med forumov je poleg omenjene krilatice pisalo tudi, da je Majdič svetel žarek v naši temačni in sprevrženi sedanjosti. Izjava je nekoliko boljša, a opozoriti gre, da je pravzaprav herojsko delo tisto, ki je sprevrženo, ki se uklanja normam in funkcionira proti silnicam konformizma: dobrega, zdravega, razumnega. Če bi si ljudstvo že želelo nositi Petro Majdič v svojih srcih, potem bi si moralo končno priznati, da ona ni Queen temveč Queer of our hearts.

Rohnenje nad patetiko srčevih izlivov mi je pred nekaj dnevi postavil pod vprašaj hrvaški umetnik Goran Tomčić, ki je v eni od svojih instalacij uporabil milijon zlatih bleščečih srčec. Dejal je, da se banalnost stvari in besed izgubi, kadar v njih totalno pretiravamo. Eksces ruši povprečje. Več je manj!

Treshy ekscesov se nadejamo tudi na letošnjem enajstem festivalu Rdeče Zore, ki bo potekal med 4. in 8. marcem, kjer drugje kot v AKC Metelkova mesto. Festivalu bomo namenili še posebne termine, a po programu sodeč velja že zdaj omeniti, da se bo višek festivala odvijal v soboto v Menzi z nastopom Irene Tomažin in Liz Allbee, Wande in Nova deViatorja, večer pa bo v Tiffaniju ponovno začinjen z alter porniči. Sama proslava 8. marca ob dnevu žena pa bo tudi letos komemorialne narave s predstavitvijo zbornika Ženske na robu, ki ga je uredila Maja Sunčič:, z delavnico Marije Mojce Pungerčar: Social dress in nazadnje z odprtjem razstave spletnega portala Evelin Stermitz FemArt.TV.

Dan žena ima spominsko vlogo, ko počastimo več kot sto let trajajoči feminisitični boj, zato se nam zdi na tem mestu primerno, da povzamemo že večkrat zapisano zgodovino feministične scene v Sloveniji, ki nam je od sredine osemdesetih počasi tlakovala temelje za ustanovitev vladnega urada za enake možnosti, umestitev enega dela ženskih študij v program filozofske fakultete in ustanovitev podpornih centrov za ženske žrtve nasilja.

Sredi 80. let so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Sekcija ni doživela dolgega staža, a ustvarila je osnovne pogoje za razmišljanje o javnem prostoru za ženske. Načeli so pogovore o osebnih izkušnjah, ki so ustvarili prve zametke emancipacije diskriminiranih družbenih skupin, prepoznale so potrebo po raziskavah ali drugačnem interpretiranju raziskav; načele so debato o različnosti, o heterogenosti pojma ženska, saj ni ene socialistične enakopravne ženske, temveč so ženske, v zelo različnih situacijah. Ženska sekcija je pripravila žensko prilogo s prevodi in avtorskimi teksti v reviji Mladina ob 8. marcu 1985. Priloga je uvedla številne teme od vzgoje deklic, preganjanja čarovnic do spolnega nasilja nad ženskami.

Znotraj ženske sekcije pri Sociološkem društvu je nastala ideja o ustanovitvi skupine, ki bi bila bolj praktično-aktivistična. Tako je nastala skupina Lilit, poimenovana po bibličnem liku, ki pooseblja skupek amoralnih nepriljudnih lastnosti žensk in po verskih prepričanjih legitimira diskreditacijo žensk. Prvi večer Lilit 3. aprila 1985 v klubu K 4 z diskusijo o ženski seksualnosti je pomenil radikalen rez, ker je vzpostavil prvi popolnoma javen ženski prostor, v katerega so bile vabljene vse ženske in v katerega je bil hkrati vstop prepovedan vsem moškim. Kot smo rekli že malo prej, je za ukinjanje banalnosti potreben eksces. Večera se je udeležilo več kot 250 žensk.
Lilit je bila najprej zamišljena kot klub oz. kot mesečni klubski večeri z diskusijami in zabavo. Zaradi velikega odziva žensk se je kmalu ustanovila ženska sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu, ki je v obdobju treh let, najprej v K 4 in nato v Galeriji ŠKUC na Starem trgu, organizirala približno 30 diskusijskih večerov z najrazličnejšimi temami: o ženski seksualnosti, nevidnem ženskem delu, vprašanju abortusa, pornografije, zgodovine ženskega gibanja pri nas in v Jugoslaviji, o ženskem zdravju, lezbištvu, nasilju nad ženskami, o podobi ženske v reklami, o ženskem mirovnem gibanju. Skupina Lilit je poleg tega izdala dve številki biltena Korak naprej, dva koraka nazaj Skupina Lilit je bila aktivna do leta 1989, formalno pa je obstajala še naprej.

Kot smo omenile je bila v skupini prisotna tudi tema lezbištva. Lezbijke pa so bile hkrati aktivne tudi v ŠKUC-ovi Sekciji Magnus, jeseni 1987 pa so oblikovale samostojno lezbiško skupino LL, ki obstaja še danes.

Decembra 1987 je Lilit v Ljubljani organizirala prvo jugoslovansko feministično srečanje, ki so se ga udeležile feministke s Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. To srečanje je bilo nadaljevanje sodelovanja med feminističnimi skupinami in feministkami, ki se je dogajalo že od konca 70. let, intenzivneje pa od sredine 80. Izjava s tega srečanja je med drugim spregovorila tudi o razširjenosti nasilja nad ženskami v zasebni sferi in o načrtih za organiziranje SOS telefonov, svetovalnic in zatočišč.

Spomladi 1988 je začel delovati prvi SOS telefon v nekdanji Jugoslaviji - v Zagrebu, konec istega leta drugi v Beogradu in jeseni 1989 SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja v Ljubljani, ki deluje še danes. Drugo jugoslovansko feministično srečanje decembra 1988 v Zagrebu je poleg zaključkov z drugih področij zahtevalo tudi konkretne spremembe kazenske zakonodaje. Iz teh prvih predlogov se je razvil kasnejši obsežni predlog ljubljanskega SOS telefona za spremembo slovenske kazenske zakonodaje; deloma je bil upoštevan v novem kazenskem zakoniku RS, ki je začel veljati 1.1.1995.

Leta 1990 so ustanovile skupino ženske za politiko, skupina za politični pritisk in teorijo, ki je skupaj s Časopisom za kritiko znanosti organizirala kolokvij Status družine v političnem prostoru in izdala zbornik Abortus - pravica do izbire!? Istega leta je nastala Iniziativa delle donne - ženska iniciativa Koper, prva feministična skupina izven Ljubljane, prav tako skupina za politični pritisk. Obe skupini sta prenehali delovati v prvi polovici 90. let, med drugim pa sta pomembno vplivali na razvoj ideje o potrebi po parlamentarnem in vladnem telesu, ki naj bi se ukvarjali z vprašanji ženske politike.

Jugoslovanska feministična srečanja so preživela tudi razpad države odpirala so vprašanja populacijske politike, kazenske zakonodaje, ženskega zdravja, abortusa in kontracepcije, pravice do drugačne spolne usmerjenosti itd. Vprašanje nasilja nad ženskami je bilo eno od tistih, ki je pritegnilo največ aktivistk. Angažiranost ob tej temi je veliko prispevala k temu, da so se takoj po začetku vojne na ozemlju bivše Jugoslavije začeli organizirati feministični projekti za pomoč ženskam - žrtvam vojne.
V tem obdobju so se v Sloveniji pojavili zametki ženskih študij, in sicer na Fakulteti za družbene vede in Visoki šoli za socialno delo. Delovati je začela skupina Prener klub. Vpliv delovanja avtonomnih ženskih skupin se je pokazal tudi z ustanovitvijo Komisije za žensko politiko v slovenskem parlamentu julija 1990 in Urada za žensko politiko pri slovenski vladi julija 1992.

Nov zagon feministični sceni je dala zasedba 100 m2 na Metelkovi. Leta 1993 je začela izhajati prva feministična teoretska revija Delta. Ženska svetovalnica in SOS telefon sta v nekaj letih postala pomembna socialna projekta s feminističnim pristopom. Skupina LL je samostojno in skupaj z Magnusom v Roza klubu naprej razvijala svoj projekt socializacijske mreže za lezbijke tudi z izdajanjem časopisa.

25. novembra 1994 je SOS telefon s podporo Urada za žensko politiko organiziral prvo javno prireditev v Sloveniji ob mednarodnem dnevu aktivizma proti nasilju nad ženskami. Leto kasneje so iniciativo prevzele Avtonomne ženske skupine iz ženskega centra na Metelkovi, ki so organizirale demonstracije v Ljubljani in izdale razglednice na temo nasilja.

Ustanovili so skupino F-IKS (Feministično informacijsko-kulturno središče), ki je poleti 1995 organizirala mednarodni ženski tabor z 200 udeleženkami in 40 otroki iz 18 držav. Tabor se je imenoval Nilski konj, trajal je 14 dni, na njem pa je bilo več kot 150 različnih delavnic in tečajev. V tem letu se je šestčlanska delegacija nevladnih ženskih projektov udeležila konference OZN o ženskah v Pekingu.

Današnjo oddajo zaključujemo z dvema novičkama z vladnega loga. Eden od rezultatov feminističnega boja je bila tudi ustanovitev urada za enake možnosti leta 2001. Vlada je v začetku februarja letos ponovno potrdila Tanjo Salecl za direktorico urada vlade za enake možnosti za dobo petih let. Med drugim urad v letošnjem letu načrtuj izvajanje evropskega projekta Enaki v raznolikosti. Projekt je namenjen ozaveščanju o prepovedi in škodljivosti diskriminacije v Sloveniji. Glavni cilji projekta so boljša implementacija nacionalne zakonodaje o nediskriminaciji, razvoj nacionalne politike boja proti diskriminaciji.

Od 11. februarja urad razpisuje tudi prosto delovno mesto zagovornice oziroma zagovornika načela enakosti, ki razrešuje in opozarja na različne oblike diskriminacij. Zaradi prenehanja delovnega dosedanjega zagovornika načela enakosti Domna Zupana je vlada za čas do imenovanja zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti na podlagi izvedenega javnega natečaja pooblastila bivšo članico Slovenske nacionalne stranke Barbaro Žgajner Tavš, ki je po razkolu v stranki prestopila v radikalno nacionalistično stranko Lipa. Po kakšnem ključu naj bi ona izpolnjevala zahtevane pogoje za opravljanje nalog zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti nam ni znano.

Feministični boj sem podoživljala Ida H.

 



Komentarji
komentiraj >>