Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OLIMPIJSKO KORPORATIVNE IGRICE (2899 bralcev)
Ponedeljek, 1. 3. 2010
Boris V.



V tokratnem Zeitgeistu se posvečamo popolnoma zapostavljenim dvomom in pripombam glede ravno končanih zimskih olimpijskih iger v Kanadi. Medtem ko se mediji posvečajo čaščenju športnikov, pa ostanejo resnični problemi in posledice iger prezrti. Mnogo skupin nasprotuje OI zaradi njihovega negativnega učinka na okolje, prepletenosti iger z interesi multinacionalk in vsesplošne hinavščine ter skrivanja za masko olimpijskega duha.

Potem, ko je zimska olimpijada v Kanadi po dveh tednih raznih herojskih športnih podvigov in solzavih zgodb končana, je morda le napočil čas, ko si lahko pozornost izborijo tudi teme, ki so bile s strani množičnih medijev in javnosti v tem obdobju popolnoma zapostavljene. Govorimo o očitkih, ki so predvsem v Kanadi s strani različnih segmentov družbe leteli na organizacijo iger in o posledicah, ki jih tak športni spektakel neizogibno povzroči. Pa je Olimpijada v svojem bistvu še športni spektakel? Eden glavnih očitkov nasprotnikov leti predvsem na vpletenost velikega kapitala utelešenega v pokroviteljih organizacije iger. Tako naj bi olimpijske igre postale le še eden izmed dogodkov, primernih za finančno izkoriščanje, maksimiziranje dobička in izboljševanje korporativnega imidža.

Dogodek, kot je Olimpijada, zahteva velika infrastrukturna vlaganja in posege v okolje. Nasprotniki takšne izvedbe Olimpijade v Kanadi so opozarjali, da bo tokratna edicija iger ena najbolj ekološko uničevalnih do sedaj. Posekanih je bilo na tisoče dreves, razstreljevane so bile gore, širila se je tako imenovana "Sea to Sky" avtocesta. Protestniki so opozarjali še na družbene posledice. Problem brezdomstva v Vancouvru so oblasti reševale tako, da so tja poslale veliko število dodatnih policistov, ki so brezdomce enostavno izgnali s cest, da ti ne bi motili olimpijskega vzdušja. Močna policijska prisotnost in vsesplošno nadzorovanje sta tako upravičila slogan "policijska država".

O igrah in razlogih za nasprotovanje smo govorili s Scottom Harrisom, predstavnikom grass-roots organizacije Council of Canadians, ki je ena od mnogih, ki je opozarjala na te težave. Za začetek Harris povzame njihove pomisleke, pogovor pa nadaljujemo z mnenjem o okolju in družbenih posledicah:



Kot smo slišali, so se prireditelji iger v Kanadi hvalili, da bodo igre stale eno milijardo dolarjev, prinesle pa naj bi jih deset. Kot je običaj pri takšnih napovedih, se je zgodilo ravno obratno. Strošek se sedaj ocenjuje na šest milijard, prihodki pa na manj kot eno milijardo dolarjev. Kakšne bodo resnične finančne posledice za celo Kanado, se bo videlo šele čez leta. Izkazalo se je torej, da ima javni sektor z igrami same stroške, največ koristi od Olimpijade pa ima kot običajno privatni sektor. Kako se recimo koristi manifestirajo za prebivalce mest gostiteljev in kakšne so negativne finančne posledice za ljudi?



Najpomembnejšo vlogo pri vsem tem ima Mednarodni olimpijski komite. Oznako "olimpijski" podeljuje vse večjemu številu športov. Morda zato, da bi tako razširil krog potencialnih gledalcev tudi na mlajši ali bolj apatični del populacije zavoljo večje dobičkonosnosti pri prodaji prenosov?



Olimpijske igre so razgalile tudi odnos kanadskih oblasti do prvotnih prebivalcev tistih krajev, tako imenovanih "First Nations". Igre se odvijajo na zemlji, ki ni bila nikoli del sporazuma med avtohtonimi ljudstvi in evropskimi prišleki, kot je primer nekaterih drugih območij v Kanadi, kakorkoli so ti sporazumi že krivični. Harris se je razgovoril tudi na to temo:



Če je jasno, zakaj je kapital zainteresiran za redno izvedbo olimpijskih iger, pa se postavlja vprašanje, kako to, da negativnih učinkov ne upoštevajo države, ki kandidirajo za izvedbo iger:



V nasprotovanje igram in hinavščini, povezani z njimi, so bile združene raznorazne civilno družbene skupine. Akcije proti igram so se odvijale več kot leto dni. Na otvoritveni dan je protestiralo več kot tri tisoč ljudi, protesti, uperjeni proti korporativnim sponzorjem, so bili tudi delno nasilni, v južnem predelu Vancouvra je postavljeno šotorsko naselje, da se izpostavi problem brezdomstva in podobno.

Zgodba zase je ideja olimpijskega premirja. Čeprav naj bi bila ta ideja v stari Grčiji živa in spoštovana, v kar sicer dvomimo, pa je danes to le še ena od idej, ki je s strani tako javnosti kot inštitucij hkrati opevana in zasmehovana. Pomenljivo je dejstvo, da so se tokratne Olimpijske igre začele na predvečer največje ofenzive proti talibom v Afganistanu, imenovane Operacija Moštarak oziroma Skupaj. Generalna skupščina Združenih narodov je oktobra leta 1993 pozvala članice OZN-a, naj spoštujejo olimpijsko premirje sedem dni pred začetkom iger in sedem dni po zaključku. Na ministrstvu za obrambo Republike Slovenije smo povprašali, ali je Slovenska vojska v času trajanja Olimpijade zamrznila svoja bojna delovanja, vendar so nam dejali, da Slovenska vojska sploh ne sodeluje v bojnih operacijah v tujini. Poleg tega so dejali, da svojega sodelovanja v mednarodnih operacijah in misijah Slovenska vojska ne more samovoljno prekiniti. Niti zavoljo mirne Olimpijade.

Poročanje medijev o izkoriščanju ideje olimpijskega duha in zdrave tekmovalnosti ter protestih proti temu je torej nadomestilo čaščenje naporov športnikov, štetje zlomljenih reber in prihodkov od prodaje oglasnega prostora. O posledicah pa bomo, kot vedno, več slišali šele čez leta. Ko se bomo že ogrevali za naslednjo Olimpijado.

Oddaja v celoti:



Zeitgeist je pripravil Boris Vasev.



Komentarji
komentiraj >>