Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Splet glasu in besede v bit in identiteto posameznika (2349 bralcev)
Ponedeljek, 1. 3. 2010
katjaČ



Na začetku je bila – tišina. Če je v božjem stvarjenju Beseda začetek, je v njegovi seklurani različici ta šele njegov rezultat. S svojim Spletom okoliščin Irena Tomažin v sodelovanju z Josephine Evrard iz giba ustvarja sekularno različico sveta- govorečega posameznika...
Na začetku je bila – tišina. Če je v božjem stvarjenju Beseda začetek, je v njegovi sekularni različici ta šele njegov rezultat. S svojim Spletom okoliščin Irena Tomažin v sodelovanju z Josephine Evrard iz giba ustvarja sekularno različico sveta- govorečega posameznika.

»Z zadnjo besedo narediš nekakšno mejo,« pravi avtorica. Njeno rojevanje posameznika z rojevanjem besed poteka kot raz-mejevanje. Sledeč ontološkemu redu je razmejevanju prvi podvržen spoj telo-prostor. Odprti začetek predstave gledalca postavi pred amorfno gibajoči se beli spoj telesnih gmot z belim prostorom. Šele postopno se, z otipavajočim preizkušanjem meja in gibalnih možnosti prostora, spoj kot avtonomen iz njega izloči.

Bela nedoločenost scenografije se zrcali v kostumografiji, ki v enotno belo amebasto gmoto spaja brezobrazni telesi plesalk. Iz nečloveškega zvijanja se nato počasi, kot v celični delitvi, izločita posameznici. V pokončni, samostojni drži se rodi glas.

S prehodom od nerazločnih šumov, prek neverbalnega petja do rojstva besede, avtorici s telesnimi premiki raziskujeta scenski prostor kot akustično škatlo, z repetitivnimi gibi pa njuni lastni telesi postaneta resonančni prostor glasu, instrumenta. Kot samostojni, a istorodni bitji, avtorici raziskujeta nedomačno mejo med glasom in telesom, ki je vse od performansa Kaprica v ospredju zanimanja Tomažinove in njene raziskave performativnosti glasu.

Specifična performativnost glasu, ki je s svojo golo prisotnstjo že samonanašalna izjava o lastnem obstoju, utemeljuje performativno samopostavitev posameznika ravno s pomočjo glasu. O-glas-iti se pomeni- biti: »Moram se slišati, da sem. V tišini se zgubim … samo da je glas,« Toda: »sem tudi, če se ne razumem … preveč besed … potem pa mene ni …« kajti »beseda … lahko je tudi brez smisla …«

In prav to se zgodi ob rojstvu besede - performerki se v izvajanju objemov in približevanj bitno oddaljujeta. Kljub iskanju stika je govoreči posameznik že tako samosvoja entiteta, da izvorna enotnost ni več mogoča. Jezik kot družbeni kod rojeva zgolj nesporazume, ki jih podčrtuje še jezikovna meja med akterkama, in igre moči, kot so zasledovanje drugega in onemogočanje njegovega pobega.

Že pogled Drugega je lahko instanca moči, ki omejuje svobodo jaza. A pogled je lahko tudi nemočen, ko skuša biti medij stika z Drugim - tema telesa ponovno vstopi v središče zanimanja kot medij oddajanja družbeno (ne)razpoznavnih signalov. V sekvenci pantomime, ugibanje pomena akcij Drugega, venomer trči ob lastno mejo, ki Drugega ne more nikoli v polnosti zapopasti.

Tudi najbolj dobesedna ponovitev govorice tej nalogi ni kos. V dramaturškem vrhuncu predstave, logoroičnem izlivu Irene Tomažin o lastni biti kot biti glasu, Evrardova skuša v slovenščini ponavljati njene besede. Človeški faktor zmotljivosti nato minimalizira z uporabo snemalke, medija, ki domnevno dosledno reproducira glas. V domiselni sekvenci si Evrardova vstavi diktafon v usta in z njihovim odpiranjem in zapiranjem ritmično uravnava »izpust« glasu Irene Tomažin.

Mehanična reprodukcija glasu, ki sedaj prihaja iz drugega telesa, pa ne bi mogla biti dlje od neločljive kopije izvirnika ali poistovetenja z njim. S svojo srhljivo-komično prezenco, podobno Kleistovim lutkam, zgolj poudarja apriorno nedomačnost v smislu Dolarjeve akuzmatičnosti glasu, ki je obenem izkustveno ločen od svojega telesnega vira in neločljivo vezan nanj.

Če je jezik v svoji družbenosti temelj identitete posameznika, glas v svoji materialnosti postane temelj njegove biti. Če obstoj Drugega v jeziku lahko grozi z izbrisom jaza, kakor v potencialno neskončni sekvenci pisanja in sprotnega brisanja na kačo belih listov, najde avtorica rešitev v obstoju glasu.

Najbolj intimno vprašanje lastnega obstoja se pri Ireni Tomažin zliva s formalnim vprašanjem o razmerju med glasom in telesom na odru in postane tema predstave. In čeprav je tovrstno performativno zlitje stalnica domala vseh njenih novejših avtorskih projektov, od Kaprice do Kot kaplja dežja v usta molka, pa Tomažinovi na zanimiv način vedno uspe preseči potencialni hermetizem njenih preokupacij.

S prepoznavnimi, a nikoli repetitivnimi stvaritvami in z veliko mero osebne vpletenosti vedno znova odpira sveža vprašanja o naravi medija in obče človeške situacije. Če bi lahko odgovor, do katerega se je tokrat prikopala, njen zaključni klic v steno, prevedli v verbalni jezik, bi se morda glasil kot beckettovski odgovor na vprašanje o zadnji besedi: »Sliši se glas, torej sem.«

Obstoj teles je slišala Katja Čičigoj.


Komentarji
komentiraj >>