* O Gilu Scott-Heronu v tekočem desetletju žal ni bilo slišati iz studia, temveč v kontekstu ustanove zaprtega tipa, v kateri je večkrat pristal zaradi posestva mamil, družinskega nasilja, nekajkratne kršitve pogojnih kazni ter nespoštovanja sodišča. Govorilo se je o njegovi zasvojenosti s kokainom, neuspešnih rehabilitacijah ter domnevni okuženosti z aidsom - skratka same negativne stvari. Ko je danes šestdesetletnik obtičal v zaporski celici, je malokdo pričakoval, da bo Gil prvič po albumu Spirits iz leta 1994, zbral svoje misli in moči ter postregel svetu z novim naborom pesmi.

Od njegovega silovitega prvenca, ki je z ostrim pogledom prešinjal tedanjo družbeno situacijo Afroameričanov, je minilo kar 40 let. Kaj pa od njegove ustvarjalnosti lahko pričakujemo danes? Kot kovalec spoken worda Scott-Heron velja kot največji navdih za rojstvo rapa, na večini njegovih plat pa je bilo zaslediti veliko - soul jazza. Obilo melodij, obilo harmonij, toplote in "organskih" instrumentov kot so klavir, pihala in tolkala. Po tolikšnem času revolucij in evolucij družbe, tehnologije in s tem povezane percepcije sveta in kakopak odnosa do umetnosti, danes Scott-Heron zveni povsem drugače: deziluzionirano, izkušeno in mirno žalostno. V njegovem glasu ni več slišati žara interpretacije in strastne aktivistične žilice, ideali so ga zapustili. In to je povsem naravno za nekoga, ki je zakoračil v tretje obdobje življenja, čas pa je Scott-Herona utegnil zaradi nezdravega načina življenja ter zaporniškega samotarjenja načeti še zgodnejše in še močneje.

Gil je živ dokaz, da če je dobra odločitev največkrat sad izkušenosti, je izkušenost rezultat ravno slabih odločitev. Zabredel je namreč v protislovje, ki se z njim neusmiljeno poigrava: tekom celotne kariere je s kritičnim peresom opazoval tisto, kar bo enkrat postal njegov lastni križ. Rdeča nit albuma I'm New Here je ravno temačna izkušenost, ki nima ambicij bohotiti se, temveč se počasi in brez kakih izbruhov plazi od začetka do konca albuma. Tega v okvir vstavljata isto poimenovani skladbi, v katerih Scott-Heron podaja svoje memoarje o svoji spoštovani stari mami, ki ga je vzgojila ter nostalgiji za Tennesseejem, kjer je prebil svoje deške dni. V preostalih slabih pol ure pa Scott-Heron, z bistveno globljim glasom, ki je zgubil moč, občasno pa tudi nadzor, privablja v spomin preteklost in duhove prednikov, ki živijo skozi njega; razmišlja o smrti, bolečini, namišljenem hudiču in nič manj namišljenem bogu, ter o krivdi. Svoje najnovejše pesmi in priredbe kalibrov, kot sta Robert Johnson ali Bill Callahan, je Gil posvetil svojim trem otrokom ter vnukinji, ki so gotovo trpeli zaradi njegovega načina življenja in usodo.

Plošča I'm New Here je del Scott-Heronovega sodelovanja s šefom založbe XL Recordings in producentom Richardom Russlom. Ta ga je že leta 2007 začel obiskovati v zaporu in dvojec je zgradil medsebojno zaupanje, ki je rezultiralo v albumu, ki zveni kot nekakšen dokument njune komunikacije - Scott-Heronovih odgovorov in sporočil tistim, ki ga bodo poslušali. Russel je Scott-Herona utegnil prepričati k uporabi loopov in drugih sodobnih načinov produkcije zvoka, rezultat pa sestoji kar iz navidezno disparatnih godb kot so elektronika, blues, hip hop, folk in spoken word.

Čeprav pričujoča plata ni ravno primer ljubezni na prvi posluh, naklonjenost definitivno raste z vnovičnimi poslušanji, a vendarle se produkcija vse prevečkrat sliši nalepljeno in "tenko''. Vrednost albuma je vsekakor v njegovi edinstvenosti in iskrenosti, a vendarle, če govorimo o spominih nekega človeka, zadevo težko ocenimo, ker veljajo kot freska trenutnega stanja. Misli in zvoki plošče I'm New Here delujejo nekako fragmentirani in plavajo v megli. Živijo skozi nianse črne, sive in bele, z občasnimi pojavi barve, ki se redko razplamti - veljajo za preslikavo Gila Scott-Herona, kakršen je danes.

pripravila Jasna Črnjarič