Odkar je Erica Jong v Strahu pred letenjem nemška stranišča povezala z nacističnimi zločini, slovenski filozofski monstrum pa tri tipe evropskih stranišč z nacionalnimi karakteristikami ter delovanjem ideologije, je vsak odhod na stran zaznamovan s še dodatno trohico nelagodja več. Zato se je napoved razstave različnih prototipov stranišč, ki naj bi pretvarjala fekalije v električno energijo in s tem zagotovila alternativo obstoječim, okolju neprijaznim načinom pridobivanja energije, izkazala za izredno intrigantno.

Včeraj zvečer smo tako odkolovratili do Škuca na otvoritev omenjene razstave Saše Sedlačka, ki se ponaša z naslovom AcDcWc. Sašo Sedlaček, ki se v svojih umetniških projektih konstantno dotika problematik okolja ter njegovega onesnaževanja, nas je po eni strani želel opomniti na naš ignorantski odnos do lastnih odpadkov in fekalij ter po drugi strani na eko rešitve, ki jih lahko prinaša poznavanje odnosa tretjega sveta do taistih odpadkov v kombinaciji s tehnološkim razvojem.

Na kratko. V Indiji in na Kitajskem najrevnejši sloji prebivalstva z zbiranjem fekalij v zanje predvidenih zbiralnikih skozi procese fermentacije pridobivajo tako plin za kuhanje kot električno energijo. Wc-ji Saše Sedlačka pa to isto idejo prenašajo v zahodni kontekst. Tehnološko izpopolnjena stranišča naj bi tako s proizvajanjem izmeničnega ali pa morda enosmernega električnega toka napajala mobitele, televizije in celó javno razsvetljavo.

Ideja popolne izrabe lastnih fekalij je še kako interesantna, saj zbuja utopične predstave o porabi nečesa najnižjega in najmanj koristnega v človeškem ustroju za kar najplemenitejše, družbeno koristne namene. Najmanj kar lahko posameznik stori za družbo je, da se kakopak dobro userje. No, ob skriti predpostavki, da ima kaj srati.

V Škucu so nas med drugim pričakali trije prototipi 'elektrostranišč'. Vsem znana javna plastična škatla, ki s sproducirano elektriko napaja svetlobni napis, otroška kahla, ki napaja električno igračo, ter nekakšen družinski wc, ki napaja ogromen, iz recikliranega materiala izdelan lestenec. Slednji je kar klical po asociacijah na Boñuelovega Fantoma svobode. Konkretneje - na znano sceno ob večerji, v kateri protagonisti ne samo družno iztrebljajo, temveč se jih hkrati loteva močno nelagodje ob količini dnevno izločenih ekskrementov. Če bi Boñuelovi liki sedeli na wc-ju Saše Sedlačka, bi morda tok njihovega pogovora zaplul v popolnoma druge, manj tesnobne vode, kot je utapljanje v lastnih odpadkih.

Pa vendar. Ob vsej hvalevredni ideji nam je na razstavi nekaj zasmrdelo. Namreč - zasmrdel je sam manko smradu. V opisu razstave lahko beremo, da bo nov način pridobivanja električne energije hkrati pomenil predvsem soočanja z lastnim nezavednim, z lastnimi smetmi in fekalijami, ki jih po pravilu želimo čim dlje od oči in nosu. Še drugače - naši osnovni sanitarni standardi, ki so osredotočeni na čisto lokalno raven, spregledajo pa globalno utapljanje v dreku, se bodo morali spremeniti. In žal je ravno ta dimenzija na omenjeni razstavi umanjkala.

Kot rečeno, v razstavljenih prototipih ni bilo ne duha ne sluha o grozljivem nezavednem zahodne civilizacije, kar postavlja umetnikov klic po razmisleku o lastnih sanitarnih standardih na nekoliko majave noge. Umetnost, ki si ne bi želela le plasirati idej in upati na pograbljenje svojih predlogov s strani podjetnikov in inovatorjev, temveč bi želela zarezati v družbeno tkivo na mestu, za katerega sama meni, da je problematično, bi si v svoji ideji morala upati iti do konca.

V izogib nesporazumom - ne gre nam za še eno v vrsti sodobno-umetniških provokacij. Sašova analiza družbenih, ekonomskih in političnih realnosti je dobra, a zgreši na točki lastne vpletenosti v taiste mehanizme. Umetniška kritika zahodnjaškega izogibanja fekalijam, ki sama ostaja sterilno čista, deluje ne le nekoliko licemerno, temveč predvsem neučinkovito. Kot so sterilna sredstva, je sterilen tudi učinek. V Škucu smo tako naleteli na preveč zadovoljstva nad inovativnostjo ideje in na premalo tiste groze, ki bi uspela naše ignoranstvo zares zamajati.

Ugovor našim vtisom bi lahko meril na to, da je z lastno sterilnostjo razstava hkrati razkrila tudi sterilnost zahodnjakov in se v nekakšni samokritiki rogala vsem dreka le navidez željnim obiskovalcem. A vendar je bilo razočaranih obrazov na otvoritvi bore malo.

Za nefine umetnosti v Finih umetnostih - Barbara.