Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MIKROKOLEKTYW & ALZHEIMER TRIO: Live at Stanica (Vytvornia Om, 2010) (ponovitev 13. 3. 2010 ob 00.30) (2773 bralcev)
Sobota, 6. 3. 2010
Tit Podobnik



Naključen, a hkrati nekako zaželjen spoj poljske in slovenske improvizirane glasbe z Mikrokolektywom ter Alzheimer Triom zadobi konkretno razsežnost na albumu Live at Stanica, in sicer gre za tretji set skupnega koncerta v slovaški Zilini. Na omiljeni frekvenci mu prisluhnite v soboto ... (v celoti!)
* Že takoj v uvodu v današnjo Tolpo Bumov bi bilo vredno pripomniti, da se tokrat obravnavana formacija glasbenikov kaj kmalu kani ustaviti pri nas. Menza pri koritu bo namreč, sklicujoč se na myspace naslov Mikrokolektywa, Alzheimer Trio in omenjeni Mikrokolektyw gostila trinajstega aprila. Nastop naj bi služil tudi promociji plošče, ki je izšla v 500 izvodih pri založbi Vytvornia Om, katere katalog se v glavnem povezuje z zasedbo Robotobibok. Mikrokolektyw je namreč zrasel ali še bolje, odskočil, prav iz z elektronskim jazzom nagroovanega poljskega benda, katerega smo v preteklosti pri nas že lahko slišali.

Natančneje Mikrokolektyw sestavljata trobentač Artur Majewski ter bobnar Kuba Suchar. V duetu sta se odpravila improvizacijskim dogodivščinam naproti že pred šestimi leti, na tej poti pa sta sodelovala tudi že z Robom Mazurekom ter njegovima Sao Paolo Undergrond in Exploding Star Orchestra. S pomočjo samplerja in minimooga pogojno še vedno ostajata zvesta svoji matični zasedbi, kar še dodatno izpričujejo pogosti trenutki razgibane ritmike v njuni glasbi. Turnejo s slovenskim Alzheimer Triom je imel Artur menda že pol leta v mislih, ko je povsem nepričakovano prejel obvestilo, da se jima bo prav Alzheimer Trio pridružil na koncertu v slovaški Zilini. Čeprav sprva skupen set ni bil načrtovan, ga sama narava improvizirane glasbe nikoli ne izključuje, temveč prej vztrajno vabi. Sicer nastopa zgolj Mikrokolektywa na tem ploščku ne najdemo, po Arturjevih besedah v spremnem besedilu k izdaji pa je bolje tako. Šele v skupnem igranju je namreč začutil dialog, potreben za popolno improvizacijo, kot pravi sam. No, zato na albumu ne umanjka samostojen set Alzheimer Tria.

Trio ima sicer za seboj že pol desetletja ustvarjanja in najrazličnejših nastopov, eden izmed njih je našel svoje mesto tudi pri internetni založbi Mattina Desetxeije. Live at Gromka tako lahko poslušate oziroma, naredite podobno kot z vsemi datotekami na spletni strani založbe, katerih naslov je obeležen z nedvoumnim stavkom:"Do whatever the fuck you want with this files!" Sicer je zasedba bržkone v domačih logih dobro znana in ne potrebuje posebne predstavitve. Tako Tomaž Grom, kot tudi Marjan Stanić ter Matjaž Manček se v najrazličnejših formacijah dokaj često pojavljajo na naših odrih, skupaj pa tvorijo predvsem pointilistično naravnane energične improvizacije, čeprav predvsem Grom z lokom na kontrabasu mestoma tonskim koscem ne dopušča lukenj. A to je, kot rečeno, prej izjema kot pravilo. Za tokraten album se zdi, da je njihov izraz vsaj za odtenek bolj pritajen ter predvsem umerjen.

Plošča Live at Stanica sicer premore dve nekaj čez dvajset minut dolgi improvizaciji, od katerih prva mine skozi skupno tvorbo zvočne kulise Mikrokolektywa ter Alzheimer Tria, druga pa izzveni v že omenjeni osami slovenskega tria. Morebiten negativen predznak osame pa tu ni mišljen tako, saj skozi samostojen set vtis plošče trio povsem izčisti ter ga umesti nekaj bližje samemu polju improvizacije. Kolektivni dialog obeh bendov mestoma namreč zaide v prijetno groovanje, s čimer ne moremo mimo aluzij na prežitke Robotobibok ali širše celo kakšnih jazzerjev preteklih desetletij. Vseeno pa se spon tudi kolektivno koherentno osvobajajo, dasiravno okus po že slišanem noče umanjkati. Morda takšen vtis nastane zaradi uigranosti obeh zasedb, saj skozi celotnih dvajset minut in še malo, ostajajo blizu drug drugemu, s čimer je nivo podane glasbe vseskozi precej visok. Slednje pa niti ne sme biti presenečenje; za glasbenike takšnega kova je to prej pravilo ali celo zahteva.

Kot rečeno, se na albumu znajde še povsem samostojen del nastopa Alzheimer Tria, v katerem smo priča lucidnim povzetkom njihovega dodanašnjega muziciranja. Od že omenjenih pointilističnih nastavkov k zmernim energičnim vložkom in komaj opazni rabi elektronike, njihova glasba deluje zrelo in trdno. Velja sicer pripomniti, da trio peljeta bas in boben, a se kitara v njuno medigro spretno ujame ter zapolni minimalno vrzel, ki tam morebiti nastaja, hkrati pa se nikoli ne ujame v pasti, kamor v mnogih zavestih pretenciozna narava instrumenta pogosto sili.

Live at Stanica s svojo neuravnoteženostjo poraja nekonvencionalno zasnovo, kjer bodo mnogi našli vrh v prvem delu, spet drugim se bo sporadično razpršenje uvoda skozi drugi del pokazalo kot krasen produkcijski uvid. Še posebej, če se je prvi del - kot je razbrati iz spremnega besedila - dejansko zgodil zadnji. Kakor koli že, trinajsti april velja ohraniti v mislih.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>