»Hočete tradicionalni teater, zgodbo, nekaj, s čimer bi se identificirali?« ostro napade »kurčevo publiko« Primož Bezjak v avtorskem projektu hrvaškega režiserja Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine. Taka pričakovanja publike seveda niso bila izpolnjena. A čeprav nerade, so se »pičke slovenaćke« z mnogočim v predstavi morda še kako identificirale.

Naslov predstave je vzet iz nekdanje jugoslovanske himne Hej, Slovani. Referenca je razkrita v uvodnem prizoru, ki že vsebuje vse zametke predstave. Akterji zapovrstjo nizajo pripovedi o lastni smrti ali smrti katerega drugih sodelujočih v (neobstoječi) Frljićevi predstavi Hej Slovani. Vse smrti so na nek način povezane s prizorom masturbacije, ki ga v obravnavani predstavi ni.

Meja med realnostjo in fikcijo, fiktivnost smrti v gledališču, vključitev procesa nastanka in neuporabljenih delov v končno predstavo, avtoreferencialnost, nanašanje na konkretni kontekst nastanka predstave in vključitev osebnega življenja akterjev, bodo razviti tekom uprizoritve. Kakor tudi za Frljića značilna osnovna tema, ki je bila le začetna točka za preizpraševanje gledališkega mehanizma: tema nacionalizma.

Ta se izostruje prek nizanja osebnih spominov akterjev na Titovo smrt, modne revije v zastavah bivše Jugoslavije in komunistične partije, ksenofobičnega napada na vsakega izmed akterjev zaradi ne-slovenskosti itd. Vse prizore zaokroža Bezjakovo streljanje akterjev s pravim orožjem, njihove fiktivne smrti in naposled zmerjanje »pičk slovenaćkih«- publike, ki vse to opazuje.

Dramaturška struktura nenehnega ponavljanja neponovljivega-smrti, povzroča devalvacijo njene vrednosti, kot izpostavi sam režiser, kar je sorodno učinku senzacionalistične eksploatacije smrti in katastrof v medijih. Parodična apropriacija medijske forme je v funkciji prevpraševanja gledaliških mehanizmov produkcije fikcije in etičnega prevpraševanja realne vrednosti smrti.

A predstava je mnogo več kot moralistična kritika medijskega in dramskega diskurza. Specifični način njenega nastanka je morda poskus preseganja ujetosti v sicer apriorno fiktivnost reprezentacije. Po metodi devised theater so akterji s svojimi osebnimi odzivi na Frljićeve provokacije sami ustvarili material predstave, kar proizvede občutek nelagodja ob razkrivanju njihove intime, ki še zdaleč ni brez senčnih plati.

Čeprav naj bi bila po mnenju nekaterih akterjev tema nacionalizma Slovencem tuja, kot izvemo v zadnjem prizoru, pa prav slednji najbolj očitno pokaže, da so to nasprotno »težave, do katerih ni imuna nobena skupnost«, kot meni režiser. Osebne opredelitve akterjev razkrivajo občo patologijo slovenskega naroda. Te se najbolj izkristalizirajo ob zaključnem komentarju poskusa izstopa Dragice Potočnjak iz predstave zaradi moralnih zadržkov ob izvedbi pesmi srbske pevke Cece - ki je nato v predstavi izvedena.

Vključitev realnega življenja akterjev seveda ne meri na kako reaktualizacijo utopije avtentične prezence telesa iz performativnih praks v 60-ih, ali vzpostavitvi resnične politične skupnosti. Če politični teater danes publike ne more več spodbuditi k takojšnji akciji, pa ima morda še vedno moč, da, rečeno z Rancie're-om, z ustvarjanjem »prekinitve« z obstoječimi modusi reprezentacije pretrese njena stališča.
Šepetanje nacionalističnih žaljivk v publiko, ki od »Čefurji raus, pizde hrvaške, pizde ciganske, Istra je naša ipd.« preidejo v »kurčeva publika,« po principu, ki spominja na Janševo Slovensko narodno gledališče, najprej žaljivke odtuji z njihovo odrsko kontekstualizacijo. Nato publiko humorno postavi na mesto njihovega naslovnika, na katerem se prepozna kot njihov uporabnik.

Nasilni odnos do publike, ki je na trenutke resnično zastrašujoč, ne skriva, da je tudi sam del lažnivega gledališča. In vendarle, s tem, ko to najbolj poudarja prav ob trenutkih najbolj intimnega prodiranja v osebno življenje akterjev, kakor je Frljić že počel v Turbofolku ali Srce moje tuće zanjo, publiko opozarja, da je del žive situacije- ki je po avtorjevem mnenju bistvo gledališča.

Ne glede na površnost nacionalističnih stereotipov in morda nekoliko nedovršeno dramaturgijo, ki sta lahko tudi namerni estetski odločitvi, lahko predstava torej uresniči svojo izhodiščno grožnjo: »plačali ste, zdaj pa imate- ne greste ven, dokler ne začnete razmišljati.«

Ozmerjana, skoraj posiljena in postreljena je bila Katja Čičigoj.